100 LET SOS
Pred sto leti je postal svetovno uveljavljen akustični znak, ki je prvotno služil reševanju brodolomcev in je kasneje pristal tudi v popularnih popevkah.
SOS (Avtor: )
Slavni klic na pomoč se je razvil iz nekega nemškega radijskega predpisa iz leta 1905, ki je standardiziral nekaj znakov v radijskem telegrafiranju. Leto kasneje so znak na mednarodnem srečanju o radijskem telegrafiranju, ki je potekalo v Berlinu, razglasili za splošno obvezujoč mednarodni znak, ki je 1. julija 1908 stopil v veljavo. 16. člen mednarodne radiotelegrafske uredbe je določal: ''Ladje, ki se znajdejo v nevarnosti, naj uporabijo sledeči znak . . . - - - . . . in naj ga ponavljajo v kratkih intervalih.''
Prvi parnik, ki je uporabil nov znak, je bil čezoceanski parnik z imenom Slavonia družbe Cunard-Reederei, ki se je junija 1909 znašel v nevarnosti pri otočju Azori. Vendar so bili v tistem obdobju v uporabi tudi drugi znaki Morsejeve abecede, ki so jih poprej posamezne države uporabljale za klice na pomoč. Britanske ladje so v nevarnosti uporabljale znak CQD, ki se je razvil iz prvotnega znaka obalnih postaj CQ (Call/klic, Question/vprašanje) in mu je bil dodan znak D kot Distress in pomeni nevarnost. Ko je čezoceanski parnik Titanik, ponos ladijske družbe White Star Line, aprila 1912 na svoji krstni vožnji proti New Yorku trčil v ledeno goro in se začel potapljati, je vodja telegrafistov najprej poslal znak CQD. A se je potem njegov mlajši sodelavec Harold Bride spomnil, da je zdaj v veljavi nov klic na pomoč, nakar je telegrafist Jack Phillips izmenično oddajal signale CQD in SOS.
Ker je bil star britanski znak CQD okrajšava za tri besede, so pogosto sklepali, da mora biti tudi SOS kaka okrajšava. Pripisovali so mu pomene kot npr. Save our Souls – (Rešite naše duše), Save our Ship (Rešite našo ladjo) ali Sinking our Ship (Potapljamo se). Vendar originalno ta znak ni bil kratica in se je tri znak oddajalo brez presledkov med posameznimi črkami.
Z razvojem radijske zveze po prvi svetovni vojni je bil kot mednarodni klic na pomoč uveljavil klic Mayday, ki izhaja iz francoskega stavka ''m'aider'' (Pomagajte mi) se je uporabljal tudi v letalskem prometu. Klic SOS pa je s časom, posebej v drugi svetovni vojni, dobival razmeram primerna dopolnila. Pri napadu na podmornice so mu npr. dodali znak SSS, pri napadu na druge ladje pa RRR. Znak SOS pa je ostajal vhodni signal pri vseh nevarnostih. Mednarodna pravila so določala, da ga morajo ladje stiski trikrat oddati in to pred mednarodno oznako ladje (npr. GBTT je znak za čezoceanko Queen Elizabeth II), pred pozicijo ladje (geografska dolžina in širina) ter tipom nesreče (npr. požar, potapljanje).
Širjenje satelitske telefonije in mobilnih telefonov je počasi izpodrinilo uporabo Morsejeve abecede ob nevarnostih in mednarodne frekvence za Morsejeve klice v sili (500 kilohertzov) ne uporablja skoraj nihče več. Iz pozabe ga je sredi sedemdesetih let rešila švedska glasbena skupina Abba s pesmijo z istim naslovom: SOS – Darlig, can't you hear me? Danes pa ga je mogoče slišati na marsikaterem mobilnem telefonu, ko nanj prispe SMS ali sporoča kako drugo novico. Pa tudi v besedilu SMS-ov se kdaj najde. (Vir: Frankfurter Allgemeine Zeitung)
SOS (Avtor: )
Prvi parnik, ki je uporabil nov znak, je bil čezoceanski parnik z imenom Slavonia družbe Cunard-Reederei, ki se je junija 1909 znašel v nevarnosti pri otočju Azori. Vendar so bili v tistem obdobju v uporabi tudi drugi znaki Morsejeve abecede, ki so jih poprej posamezne države uporabljale za klice na pomoč. Britanske ladje so v nevarnosti uporabljale znak CQD, ki se je razvil iz prvotnega znaka obalnih postaj CQ (Call/klic, Question/vprašanje) in mu je bil dodan znak D kot Distress in pomeni nevarnost. Ko je čezoceanski parnik Titanik, ponos ladijske družbe White Star Line, aprila 1912 na svoji krstni vožnji proti New Yorku trčil v ledeno goro in se začel potapljati, je vodja telegrafistov najprej poslal znak CQD. A se je potem njegov mlajši sodelavec Harold Bride spomnil, da je zdaj v veljavi nov klic na pomoč, nakar je telegrafist Jack Phillips izmenično oddajal signale CQD in SOS.
Ker je bil star britanski znak CQD okrajšava za tri besede, so pogosto sklepali, da mora biti tudi SOS kaka okrajšava. Pripisovali so mu pomene kot npr. Save our Souls – (Rešite naše duše), Save our Ship (Rešite našo ladjo) ali Sinking our Ship (Potapljamo se). Vendar originalno ta znak ni bil kratica in se je tri znak oddajalo brez presledkov med posameznimi črkami.
Z razvojem radijske zveze po prvi svetovni vojni je bil kot mednarodni klic na pomoč uveljavil klic Mayday, ki izhaja iz francoskega stavka ''m'aider'' (Pomagajte mi) se je uporabljal tudi v letalskem prometu. Klic SOS pa je s časom, posebej v drugi svetovni vojni, dobival razmeram primerna dopolnila. Pri napadu na podmornice so mu npr. dodali znak SSS, pri napadu na druge ladje pa RRR. Znak SOS pa je ostajal vhodni signal pri vseh nevarnostih. Mednarodna pravila so določala, da ga morajo ladje stiski trikrat oddati in to pred mednarodno oznako ladje (npr. GBTT je znak za čezoceanko Queen Elizabeth II), pred pozicijo ladje (geografska dolžina in širina) ter tipom nesreče (npr. požar, potapljanje).
Širjenje satelitske telefonije in mobilnih telefonov je počasi izpodrinilo uporabo Morsejeve abecede ob nevarnostih in mednarodne frekvence za Morsejeve klice v sili (500 kilohertzov) ne uporablja skoraj nihče več. Iz pozabe ga je sredi sedemdesetih let rešila švedska glasbena skupina Abba s pesmijo z istim naslovom: SOS – Darlig, can't you hear me? Danes pa ga je mogoče slišati na marsikaterem mobilnem telefonu, ko nanj prispe SMS ali sporoča kako drugo novico. Pa tudi v besedilu SMS-ov se kdaj najde. (Vir: Frankfurter Allgemeine Zeitung)
