Vsakdo mora imeti prijatelja....
Ta lepa pesem je bila rdeča nit našega srečanja v soboto v Celju. To je bilo posebno srečanje, saj so naši prijatelji iz Golovca postali čisto pravi skavti. Taki z obljubo in rutkami.
(Avtor: )
Deset se jih je že dolgo pripravljalo na obljubo: Tatjana, Mojca, Drago, Frančka, Martina, Mladen, Vinko, Marjana, Matej in Marjan. In v soboto je bil njihov veliki dan. Vsi so bili v oranžnih srajcah in rahlo vznemirjeni.
Vznemirjeni smo bili tudi mi, saj takih obljub še nismo doživeli. Veliko se nas je zbralo na dvorišču pri kapucinih, ob prijateljih iz Golovca še obe bratovščini iz Celja, pa predstavniki iz Mozirja, Velenja, Domžal, Štepanje vasi, Maribora in Fužin. Skozi sive oblake je pokukalo sonce.
Pozdravili smo se in predstavili drug drugemu. In seveda zapeli pesem: VSAKDO MORA IMETI PRIJATELJA... Zares smo začutili, da smo pravi prijatelji in v štirih skupinah smo se odpravili na Miklavški hrib na zelo težak in zelo pomemben orientacijski pohod. Vmes smo spoznavali naravo, drug drugega, si zaupali, vriskali in peli, našli vse "skrite zaklade", naredili vse naloge, se smejali in se tudi malo zgubili .... in tako kar mimogrede ponovili vse skavtske zakone. Najbolj še tistega: skavt je prijatelj vsakemur. DOBRODOŠLI MED NAMI, PRIJATELJI!
Na vrhu Miklavškega hriba stoji cerkev in napolnili smo jo v velikem pričakovanju. Sveta maša je bila lepa, polna pesmi in ... in zgodile so se tudi obljube. Deset modro-rumenih rutk, ki jih je blagoslovil br. Marjan je dobilo nove lastnike, mi slovenski odrasli katoliški skavti pa deset novih članov.
Njihov SREČNO POT! je bil glasen in prepričljiv in naš SREČNO POT! je bil iskrena želja za vse njihove poti. Nismo ostali ravnodušni: v grlu nas je stisnilo, oči so se orosile, srce pa je vriskalo od sreče.
Vsaka skavtska fešta mora imeti na koncu pojedino in tudi mi smo jo imeli. Pravo, s čajem, pecivom in sendviči. Sredi pojedine nas je presenetil poštar: novi skavti so dobili nove oranžne skavtske majčke. Veselje je bilo popolno in trajalo je dolgo v sobotni večer.
Vsakdo mora imeti prijatelja... V soboto jih je vsak od nas dobil kar deset!
(Avtor: )
Vznemirjeni smo bili tudi mi, saj takih obljub še nismo doživeli. Veliko se nas je zbralo na dvorišču pri kapucinih, ob prijateljih iz Golovca še obe bratovščini iz Celja, pa predstavniki iz Mozirja, Velenja, Domžal, Štepanje vasi, Maribora in Fužin. Skozi sive oblake je pokukalo sonce.
Pozdravili smo se in predstavili drug drugemu. In seveda zapeli pesem: VSAKDO MORA IMETI PRIJATELJA... Zares smo začutili, da smo pravi prijatelji in v štirih skupinah smo se odpravili na Miklavški hrib na zelo težak in zelo pomemben orientacijski pohod. Vmes smo spoznavali naravo, drug drugega, si zaupali, vriskali in peli, našli vse "skrite zaklade", naredili vse naloge, se smejali in se tudi malo zgubili .... in tako kar mimogrede ponovili vse skavtske zakone. Najbolj še tistega: skavt je prijatelj vsakemur. DOBRODOŠLI MED NAMI, PRIJATELJI!
Na vrhu Miklavškega hriba stoji cerkev in napolnili smo jo v velikem pričakovanju. Sveta maša je bila lepa, polna pesmi in ... in zgodile so se tudi obljube. Deset modro-rumenih rutk, ki jih je blagoslovil br. Marjan je dobilo nove lastnike, mi slovenski odrasli katoliški skavti pa deset novih članov.
Njihov SREČNO POT! je bil glasen in prepričljiv in naš SREČNO POT! je bil iskrena želja za vse njihove poti. Nismo ostali ravnodušni: v grlu nas je stisnilo, oči so se orosile, srce pa je vriskalo od sreče.
Vsaka skavtska fešta mora imeti na koncu pojedino in tudi mi smo jo imeli. Pravo, s čajem, pecivom in sendviči. Sredi pojedine nas je presenetil poštar: novi skavti so dobili nove oranžne skavtske majčke. Veselje je bilo popolno in trajalo je dolgo v sobotni večer.
Vsakdo mora imeti prijatelja... V soboto jih je vsak od nas dobil kar deset!
