Vsak ima svoj križ
Prav malo je takih, ki ga z veseljem nosijo in čedalje manj tistih, ki Križev pot molijo. Med množico mladih tja do dobrih šestinodemdeset smo bili tudi Ester, Gregor in Hitri povž.
Od Krapine do Gornjeg Jesenja nas je prejšnjo soboto hodilo le par manj kot dvesto (Avtor: grepovž)
Križev pot sosednjih župnij, škofij - PA NAJ ŠE KDO REČE, DA NAS BOG NIMA RAD! S temi besedami je zaključil svoj nagovor ob 14. postaji župnik iz Krapine, ko smo po dolgi poti Križevega pota prišli med kapljicami dežja v cerkev v Gornjem Jesenju. Zunaj se je razbesnela dežna ploha in naliv je zalival cerkvena okna. Mi pa smo suhi, srečni in malo utrujeni sedeli v cerkvi.
Zaključili smo dolg Križev pot, ki se je začel pred cerkvijo sv.Nikole v Krapini, mimo cerkve sv. Katarine in frančiškanskega samostana in mimo kapelic in znamenj ob poti, čez polja in mimo vinogradov, navzgor po hribu in navzdol v dolino, mimo kamnoloma, čez prijazne vasi Predgrad, Žutnico in Zagrad do cilja. Bilo nas je okrog 200. Najmlajša je bila Barbara, stara leto in pol, najstarejši pa gospod Zdenko, star 86 let. Vmes smo bili stari in mladi skavti, birmanci, družine in verniki iz okoliških župnij.
Združila nas je želja, da smo v tej postni soboti skupaj, da prehodimo to lepo, nam popolnoma neznano pot in nosimo s seboj vsak svoj križ. Peli smo in molili, ob vsaki postaji pa poslušali nagovor. Lepe besede – križev pot našega življenja in bivanja, s poudarkom na tistih stvareh in dogodkih, mimo katerih hodimo, pa jih ne vidimo. Z nami ali blizu nas so uboge družine, ostareli, bolni, izgubljeni, potisnjeni na rob, osamljeni, potrebni pomoči in tolažbe, ….in mi smo lahko vedno znova Veronika, Simon iz Cirene in jeruzalemske žene? Pa znamo biti to? Hočemo? Zmoremo? Ali si morda zatiskamo oči in ušesa in se obračamo stran?
Vsa znamenja ob poti in kapelice so bile urejene in okrašene, ob njih pa ljudje z dobrodošlico: kavo, sokom in pecivom. Gostoljubni zagorski ljudje so nam mahali tudi iz balkonov in oken in nas prijazno pozdravljali ob poti. Na koncu so nas povabili v veliko jedilnico vaške šole, kjer smo skupaj pojedli odličen golaž , poklepetali med seboj in si izmenjali naslove. Spet smo dobili nove prijatelje.
Bilo je zelo lepo, prišli smo srečno in Bog je z dežjem na koncu blagoslovil našo pot. Bil je zelo potreben, so rekli domačini, saj je zemlja suha. Pa naj še kdo reče, da nas Bog nima rad!
Od Krapine do Gornjeg Jesenja nas je prejšnjo soboto hodilo le par manj kot dvesto (Avtor: grepovž)
Zaključili smo dolg Križev pot, ki se je začel pred cerkvijo sv.Nikole v Krapini, mimo cerkve sv. Katarine in frančiškanskega samostana in mimo kapelic in znamenj ob poti, čez polja in mimo vinogradov, navzgor po hribu in navzdol v dolino, mimo kamnoloma, čez prijazne vasi Predgrad, Žutnico in Zagrad do cilja. Bilo nas je okrog 200. Najmlajša je bila Barbara, stara leto in pol, najstarejši pa gospod Zdenko, star 86 let. Vmes smo bili stari in mladi skavti, birmanci, družine in verniki iz okoliških župnij.
Združila nas je želja, da smo v tej postni soboti skupaj, da prehodimo to lepo, nam popolnoma neznano pot in nosimo s seboj vsak svoj križ. Peli smo in molili, ob vsaki postaji pa poslušali nagovor. Lepe besede – križev pot našega življenja in bivanja, s poudarkom na tistih stvareh in dogodkih, mimo katerih hodimo, pa jih ne vidimo. Z nami ali blizu nas so uboge družine, ostareli, bolni, izgubljeni, potisnjeni na rob, osamljeni, potrebni pomoči in tolažbe, ….in mi smo lahko vedno znova Veronika, Simon iz Cirene in jeruzalemske žene? Pa znamo biti to? Hočemo? Zmoremo? Ali si morda zatiskamo oči in ušesa in se obračamo stran?
Vsa znamenja ob poti in kapelice so bile urejene in okrašene, ob njih pa ljudje z dobrodošlico: kavo, sokom in pecivom. Gostoljubni zagorski ljudje so nam mahali tudi iz balkonov in oken in nas prijazno pozdravljali ob poti. Na koncu so nas povabili v veliko jedilnico vaške šole, kjer smo skupaj pojedli odličen golaž , poklepetali med seboj in si izmenjali naslove. Spet smo dobili nove prijatelje.
Bilo je zelo lepo, prišli smo srečno in Bog je z dežjem na koncu blagoslovil našo pot. Bil je zelo potreben, so rekli domačini, saj je zemlja suha. Pa naj še kdo reče, da nas Bog nima rad!
+11
