Stična skozi prizmo deževnih kapljic, opatove prijaznosti in odrasloskavtskega navdušenja.
Povžek je krasno napisal prvo javljanje iz Stične. In ker je napovedal, da se bomo še oglasili, se oglašam, predno usahne spomin na naše uspešno srečanje v Stični in predno pozabim na milino nasmeha prijaznega gospoda opata.
Rahlo je deževalo in čudovito so cvetela drevesa ob poti in na samostanskem vrtu. Gredice so bile skrbno urejene in ribnik sredi dvorišča poln ribic. Prijazni opat v vratarnici je zvedavo pukukal skozi priprta vrata in nas napotil na drugo stran. Mir in spokoj in tišina so vladali vsepovsod. Mogočno zidovje samostana in cerkve je dajalo vtis trdnosti in križni hodnik je bil prazen v vsej svoji lepoti in mogočnosti.
Nekje se je slišal moški glas in potrkali smo na prava vrata. Sprejemnica ali jedilnica?
Masivno pohištvo, preprostost in urejenost, dva skavta in prijazen opat. Močan stisk roke in skavtski pozdrav – pa nas je bilo že šest.
Ja, luč bi radi prinesli v Stično. Luč miru. In simbolično bi jo zamenjali z našimi brati in sestrami iz Italije, Avstrije in Hrvaške. Pa eno krasno večjezično mašo bi imeli. Gospod opat skrbno beleži naše besede, tu in tam s tihim, umirjenim glasom kaj doda in vpraša ... nam pa vrejo besede in misli prehitavajo misli. Pridruži se še Marjan in kmalu za njim Matjaž in zdaj smo kompletni. Trop za LMB. Kako strokovno se to sliši.
V zvoniku bije ura, mi pa bi radi še to in ono in peli in molili in se družili. Ja, eno skavtsko fešto bi radi imeli, tako tapravo. Gospod opat gleda zdaj k enemu, zdaj k drugemu, rahlo se nasmehne ob našem navdušenju in ... kaj si misli?
Tile so pa res pravi! V zgodnji pomladi planirajo za konec decembra in navdušeni so kot otroci in drug drugemu dajajo zadolžitve in naloge in ... Vsak predlog rodi nov predlog in ko pridemo do skavtskega kosila , preprostega in toplega, takega na žlico, izrazi gospod opat svoje zaupanje kuharici Tončki. Mi seveda tudi – ona bo prav gotovo znala nahraniti lačno mednarodno odrasloskavtsko druščino!
Uvod, pa berila, pa prošnje. Ja, eno knjižico bomo naredili. Finance? To bo prevzel novo-meški financ minister. Malo so važni ti NM, saj imajo novo škofijo! Ogled samostana, cerkve, nakupi v njihovi »trgovini« ? Vse bomo zrihtali, pravi gospod opat. Nismo utihnili, še takrat ne, ko smo dobili odličen čaj in potico. Marjan se je izkazal kot spreten kelner, Matjaž je vse zabeležil skozi objektiv, Povž je pridno pisal. Tajnik, seveda.
Še bi klepetali, pa smo se pravzaprav že vse zmenili. Okvirno seveda, saj je pred nami še pomlad in poletje in jesen in ko bo vsak naredil svoj del se dobimo – kje? V novi škofiji, jasno.
Zahvalili smo se g. opatu, dobili njegov blagoslov in se poslovili. Pogovor smo nadaljevali čez cesto za veliko mizo. Prekinila nas je pesem zvonov. Čudovito so zapeli, lepše kot v ljubljanski stolnici. Kostanji so bili v deževnem popoldanevu oprani in sveži.
Ugotovili smo, da se vrata lokala odpirajo v pravi smeri in da je natakarica pozabila na eno kavo. Trop iz štirih bratovščin. Super. Vse ideje x 4. Ves smeh in dobra volja x 4. Se že veselim naslednjega javljanja.
Nekje se je slišal moški glas in potrkali smo na prava vrata. Sprejemnica ali jedilnica?
Masivno pohištvo, preprostost in urejenost, dva skavta in prijazen opat. Močan stisk roke in skavtski pozdrav – pa nas je bilo že šest.
Ja, luč bi radi prinesli v Stično. Luč miru. In simbolično bi jo zamenjali z našimi brati in sestrami iz Italije, Avstrije in Hrvaške. Pa eno krasno večjezično mašo bi imeli. Gospod opat skrbno beleži naše besede, tu in tam s tihim, umirjenim glasom kaj doda in vpraša ... nam pa vrejo besede in misli prehitavajo misli. Pridruži se še Marjan in kmalu za njim Matjaž in zdaj smo kompletni. Trop za LMB. Kako strokovno se to sliši.
V zvoniku bije ura, mi pa bi radi še to in ono in peli in molili in se družili. Ja, eno skavtsko fešto bi radi imeli, tako tapravo. Gospod opat gleda zdaj k enemu, zdaj k drugemu, rahlo se nasmehne ob našem navdušenju in ... kaj si misli?
Tile so pa res pravi! V zgodnji pomladi planirajo za konec decembra in navdušeni so kot otroci in drug drugemu dajajo zadolžitve in naloge in ... Vsak predlog rodi nov predlog in ko pridemo do skavtskega kosila , preprostega in toplega, takega na žlico, izrazi gospod opat svoje zaupanje kuharici Tončki. Mi seveda tudi – ona bo prav gotovo znala nahraniti lačno mednarodno odrasloskavtsko druščino!
Uvod, pa berila, pa prošnje. Ja, eno knjižico bomo naredili. Finance? To bo prevzel novo-meški financ minister. Malo so važni ti NM, saj imajo novo škofijo! Ogled samostana, cerkve, nakupi v njihovi »trgovini« ? Vse bomo zrihtali, pravi gospod opat. Nismo utihnili, še takrat ne, ko smo dobili odličen čaj in potico. Marjan se je izkazal kot spreten kelner, Matjaž je vse zabeležil skozi objektiv, Povž je pridno pisal. Tajnik, seveda.
Še bi klepetali, pa smo se pravzaprav že vse zmenili. Okvirno seveda, saj je pred nami še pomlad in poletje in jesen in ko bo vsak naredil svoj del se dobimo – kje? V novi škofiji, jasno.
Zahvalili smo se g. opatu, dobili njegov blagoslov in se poslovili. Pogovor smo nadaljevali čez cesto za veliko mizo. Prekinila nas je pesem zvonov. Čudovito so zapeli, lepše kot v ljubljanski stolnici. Kostanji so bili v deževnem popoldanevu oprani in sveži.
Ugotovili smo, da se vrata lokala odpirajo v pravi smeri in da je natakarica pozabila na eno kavo. Trop iz štirih bratovščin. Super. Vse ideje x 4. Ves smeh in dobra volja x 4. Se že veselim naslednjega javljanja.
