Pri prijateljih v Jarmini in obisk Vukovarja
Iz Slavonije je prišlo vabilo. Vzeli smo pot pod gume in odkrmarili v na Letno skupščino Združenja katoliških izvidnikov Jarmina. Naslednji dan smo potopili srca v ranjeni, odpuščajoč, predvsem pa veren Vukovar - a ne šele od vojne vihre naprej, sicer napadalcem ne bi mogli oprostiti, kot so to zmogli narediti!
v Djakovu (Avtor: fujifilm)
Daleč po kilometrih, toda blizu srca ...
... je Jarmina, je napisal Povž in res je tako! Z veseljem sta oba avtomobila premagovala kilometre in proti večeru smo bili že med prijatelji v Jarmini.
Gredoč smo se ustavili v Djakovu,(poglej na: www.djakovo.com), srcu Slavonije in si ogledali veličastno katedralo velikega hrvaškega domoljuba, mecena umetnosti in kulture, škofa Juraja Strossmayerja, z značilnostmi arhitekture gotike in romanike, iz 19. stoletja. Kako zelo majhni smo bili v njeni veličastnosti in štiriinosemdesetmetrski višini zvonika in kako lepo je odmevala slovenska pesem ob oltarju!
V Jarmini (poglej na www.jarmina.hr) smo najprej stopili do cerkve sv. Vendelina. Prijazni župnik g. Antun je nas popeljal vanjo ob razlagi, kaj se je dogajalo v preteklosti in med zadnjo vojno, nato skozi zakristijo v župnijske prostore. Že dolgo, predvsem pa zadnjih triindvajset let pridno beleži dogodke, izdal je že deset knjig.
V Domu hrvaško-italijanskega prijateljstva se nas je zvečer zbralo čez stotnijo in pol: domači skavti, njihovi starši in prijatelji, različna društva, župan iz Jarmine, skavti iz Vukovarja, Djakova, Vinkovcev, Osijeka in Krapine, g. Mesić iz Parka prirode Papuk ter skavtski »delegaciji« iz Slovenije in Italije. Slavnostna skupščina se je lahko začela in preko odlične predstavitve tudi na platnu, smo lahko videli, kaj so delali v preteklem letu, kje so bili in kaj so doživeli, kakšni so njihovi načrti za bodočnost, kako je bilo na routu po Papuku in jamborettu v Čezklancu in kako smo si izmenjali Luč miru v Friesachu (Eminih Brežah, na Koroškem v Avstriji).
Toni in Joža sta skuhala odličen čobanac, skavtske mame pa spekle veliko dobrega peciva. Pozno v noč je odmevala pesem, klepet, glasba in ples. Ja, ja, smo se fejst vrteli v starih in novih ritmih in poskusili zaplesati tudi kolo. Lahko si čestitamo!
Nedeljo smo začeli s sveto mašo v Vukovarju, v cerkvi sv. Filipa in Jakova. Djuro je izbral odlično iztočnico za naš obisk Vukovarja. Cerkev, zunaj že lepo obnovljena, je znotraj še polna globokih ran zadnje vojne – kot cel Vukovar, saj je brez ometa. Tisoč granat je padlo nanjo in vanjo, ter hotelo uničiti vse, kar je bilo lepega in veličastnega iz zgodovinskega vidika, niso pa odstranile množice vernih, upajočih, a ne šele po sili vojnih razmer, verni so bili že pred bombami in taki bodo ostali,tudi mladi!
Po maši, ki so jo oblikovali otroci in mladina, nas je sprejel g. gvardijan Zlatko in nam v presunljivi pripovedi predstavil Vukovar, njegovo veliko bolečino, ljudi, ki so umirali kot junaki, ne heroji, njihovo silno vero v odpuščanje, kot edino upanja vredno pot, pa tudi silno voljo po življenju in spravi po vojni, hrepenenje po svobodi in milosti vere. Ko je sv. Očetu predal kamen iz cerkve ob njegovem obisku v Osijeku, je lahko rekel: »Vukovar je pripravljen začeti odpuščati… Dotaknile so nas besede nekega mladeniča, ko je ves razmesarjen dejal duhovniku: »Vse in vsem lahko oprostim, samo sebi ne, da so me prisilili, da sem streljal na napadalce!«
Doživeli smo veliko lekcijo zgodovine in življenja. Ostali brez besed, spregovorile so solze in še dolgo bomo razmišljali o cvetovih na trnjevem križu ob oltarju, ki so ga naredili prvoobhajanci – »Vsak droben cvet je zmanjšal ostrino trnov in z vsakim novim dnem je bila bolečina manjša in odpuščanje večje« …
Težko je razumeti, da lahko odpuščajo, težko je razumeti, da lahko molijo za tiste, ki so jih ubijali, da si upajo svojo vero javno izpovedovati in da je velika cerkev zmerom polna … Njihova drža nam je lahko zgled.
Tudi križ na bregu Donave priča s svojimi besedami, vodni stolp, starodavni zidovi s tisoči in tisoči lukenj, grobovi na pokopališču govorijo molče, posebno še tisti, ki še prazni čakajo vsaj na kakšen ostanek ubitega, pogrešanega domobrana, table o minah opozarjajo na človeško neumnost - nobena žival kaj takega ne dela!
Vedno nas bo spremljala gvardijanova želja: »Ko boste odšli iz tega mesta, ki so ga nekateri že zbrisali iz zemljevida, ne dopustite si tega, da bi ne odpuščali za še tako male ali velike krivice!«
Slovo v Jarmini je bilo slovo od prijateljev - z obljubo, da se kmalu vidimo pri nas ali njih – v miru, z veseljem v duši in odpuščanjem v srcu in dejanjih.
v Djakovu (Avtor: fujifilm)
... je Jarmina, je napisal Povž in res je tako! Z veseljem sta oba avtomobila premagovala kilometre in proti večeru smo bili že med prijatelji v Jarmini.
Gredoč smo se ustavili v Djakovu,(poglej na: www.djakovo.com), srcu Slavonije in si ogledali veličastno katedralo velikega hrvaškega domoljuba, mecena umetnosti in kulture, škofa Juraja Strossmayerja, z značilnostmi arhitekture gotike in romanike, iz 19. stoletja. Kako zelo majhni smo bili v njeni veličastnosti in štiriinosemdesetmetrski višini zvonika in kako lepo je odmevala slovenska pesem ob oltarju!
V Jarmini (poglej na www.jarmina.hr) smo najprej stopili do cerkve sv. Vendelina. Prijazni župnik g. Antun je nas popeljal vanjo ob razlagi, kaj se je dogajalo v preteklosti in med zadnjo vojno, nato skozi zakristijo v župnijske prostore. Že dolgo, predvsem pa zadnjih triindvajset let pridno beleži dogodke, izdal je že deset knjig.
V Domu hrvaško-italijanskega prijateljstva se nas je zvečer zbralo čez stotnijo in pol: domači skavti, njihovi starši in prijatelji, različna društva, župan iz Jarmine, skavti iz Vukovarja, Djakova, Vinkovcev, Osijeka in Krapine, g. Mesić iz Parka prirode Papuk ter skavtski »delegaciji« iz Slovenije in Italije. Slavnostna skupščina se je lahko začela in preko odlične predstavitve tudi na platnu, smo lahko videli, kaj so delali v preteklem letu, kje so bili in kaj so doživeli, kakšni so njihovi načrti za bodočnost, kako je bilo na routu po Papuku in jamborettu v Čezklancu in kako smo si izmenjali Luč miru v Friesachu (Eminih Brežah, na Koroškem v Avstriji).
Toni in Joža sta skuhala odličen čobanac, skavtske mame pa spekle veliko dobrega peciva. Pozno v noč je odmevala pesem, klepet, glasba in ples. Ja, ja, smo se fejst vrteli v starih in novih ritmih in poskusili zaplesati tudi kolo. Lahko si čestitamo!
Nedeljo smo začeli s sveto mašo v Vukovarju, v cerkvi sv. Filipa in Jakova. Djuro je izbral odlično iztočnico za naš obisk Vukovarja. Cerkev, zunaj že lepo obnovljena, je znotraj še polna globokih ran zadnje vojne – kot cel Vukovar, saj je brez ometa. Tisoč granat je padlo nanjo in vanjo, ter hotelo uničiti vse, kar je bilo lepega in veličastnega iz zgodovinskega vidika, niso pa odstranile množice vernih, upajočih, a ne šele po sili vojnih razmer, verni so bili že pred bombami in taki bodo ostali,tudi mladi!
Po maši, ki so jo oblikovali otroci in mladina, nas je sprejel g. gvardijan Zlatko in nam v presunljivi pripovedi predstavil Vukovar, njegovo veliko bolečino, ljudi, ki so umirali kot junaki, ne heroji, njihovo silno vero v odpuščanje, kot edino upanja vredno pot, pa tudi silno voljo po življenju in spravi po vojni, hrepenenje po svobodi in milosti vere. Ko je sv. Očetu predal kamen iz cerkve ob njegovem obisku v Osijeku, je lahko rekel: »Vukovar je pripravljen začeti odpuščati… Dotaknile so nas besede nekega mladeniča, ko je ves razmesarjen dejal duhovniku: »Vse in vsem lahko oprostim, samo sebi ne, da so me prisilili, da sem streljal na napadalce!«
Doživeli smo veliko lekcijo zgodovine in življenja. Ostali brez besed, spregovorile so solze in še dolgo bomo razmišljali o cvetovih na trnjevem križu ob oltarju, ki so ga naredili prvoobhajanci – »Vsak droben cvet je zmanjšal ostrino trnov in z vsakim novim dnem je bila bolečina manjša in odpuščanje večje« …
Težko je razumeti, da lahko odpuščajo, težko je razumeti, da lahko molijo za tiste, ki so jih ubijali, da si upajo svojo vero javno izpovedovati in da je velika cerkev zmerom polna … Njihova drža nam je lahko zgled.
Tudi križ na bregu Donave priča s svojimi besedami, vodni stolp, starodavni zidovi s tisoči in tisoči lukenj, grobovi na pokopališču govorijo molče, posebno še tisti, ki še prazni čakajo vsaj na kakšen ostanek ubitega, pogrešanega domobrana, table o minah opozarjajo na človeško neumnost - nobena žival kaj takega ne dela!
Vedno nas bo spremljala gvardijanova želja: »Ko boste odšli iz tega mesta, ki so ga nekateri že zbrisali iz zemljevida, ne dopustite si tega, da bi ne odpuščali za še tako male ali velike krivice!«
Slovo v Jarmini je bilo slovo od prijateljev - z obljubo, da se kmalu vidimo pri nas ali njih – v miru, z veseljem v duši in odpuščanjem v srcu in dejanjih.
+8
