Praznovali smo desetletnico skavtstva v Jarmini
Luč miru iz Betlehema deluje, če z njo sodelujemo, smo močni! Skavti – Združenje katoliških izvidnikov v Jarmini ima že deset let! Pred polno dvorano smo se spraševali, če je to mogoče. Ja, hitro čas beži, to doživljamo tudi na svojih plečih!
Praznovali smo z brati skavti v Jarmini na Hrvaškem (Avtor: prepovz)
Prišlo je vabilo sester in bratov iz Jarmine, manjšega mesta na Hrvaškem blizu Osijeka in Vukovarja. Povabili so nas na svečanost ob desetletnici ustanovitve Združenja katoliških izvidnikov njihovega kraja.
Mesto Jarmina je bilo v prvi bojni črti skozi vso povojno zgodovino, kot tudi v tej zadnji domovinski vojni. Prebivalci so bili Nemci, ki pa so se morali izseliti. V kraj so naselili katoličane iz raznih krajev, predvsem iz Hrvaškega Zagorja. Kakšnih trideset let so bili v getu ...
Leta 1993 je italijanski Karitas kot pomoč prebivalcem skoraj porušenega kraja, zgradil Dom italijanskega prijateljstva. Poslali so katoliške skavte (AGESCI) iz Genove, da bi pod BI.Pi - jevim geslom: »Odločil sem se služiti in videl sem, da je služenje radost!«, z igro pomagali otrokom in mladini prebroditi povojne travme. Spoprijateljili so se z vsemi prebivalci in jih tako navdušili, da so prvega februarja 1997 ustanovili lastno skavtsko organizacijo. Kot temeljno nalogo so si zadali: »Pomoč drugim brez kakršnekoli želje za materialnimi ali denarnimi koristmi, le duševno in moralno zadovoljstvo!«
Malo smo se pregovarjali, pošiljali pošte, nabirali impulze in verjeli ali ne: pripeljala sta se Miro in Matjaž iz Ljubljane, Božo iz Maribora, Tine iz Celja, Mojca in Peter pa sva bila že v Šmarjeti. Sharan je zabrnel proti vzhodu.
Na Petrolu smo dodali popotnega brašna, na meji pokazali izkaznice in že smo brzeli mimo Zagreba, Kutine, Okučanov. Pri Slavonskem Brodu smo konjem in sebi privoščili polurni počitek, nato pa naprej mimo Šamca in Županje proti Vukovarju in Osijeku. A ne do konca. Kakšnih trideset kilometrov prej je bil naš tokratni cilj.
Toni, Djuro in skupina Genovčanov so že čakali. Časa je bilo še nekaj, zato smo se sprehodili do lepo obnovljene (1994) župnijske cerkve. Na hišah so še sledi vojne, mnoge so prazne. Občudovali smo starejšo mamco, ki je z rožnim vencem v rokah hodila po ulici. Kaj bi na tak pogled dejali pri nas?
Cerkev je bila v vojni tako poškodovana. Ni nas sprejela vsa poslikana, v njej se je skupina župljanov na kolenih pripravljala na sv. mašo z molitvijo rožnega venca.
Dvorana nas je pričakala slavnostno okrašena, bend Valentino je uigraval inštrumente. Kmalu so bili vsi stoli (več kot 300) zasedeni. Voditelj je predlagal mlado vodstvo svečane skupščine. Sledila so poročila in film o desetletnem delu. Ja, živi in delavoljni so, kot smo skavti po vsem svetu! Koliko darov sosednjih izvidniških skupin! Najbolj zanimiv je bil keramični puran (to je tudi simbol izvidnikov Jarmine). Pogostili so nas z okusnim čobanskim (pastirskim) golažem, bend pa je po tipkah, grlih in strunah sprehajal note. Boža je »pograbila« brhka soseda in začel se je ples.
Poklepetali smo malo tu in malo tam, dobili kup naslovov in naredili veliko posnetkov.
Djuro nas je povabil v svoje prostore – v stavbi je tudi občinski sedež,kjer opravlja svoje delo – in vsakemu dal CD s slikami minulih desetih let.
Slovo od prijateljev je bilo kar težko. Obljubili smo si nadaljnje sodelovanje, skupno srečanje na taboru v Česklancu , ob Luči miru v Brežah v Avstriji … Hvala, sestre in bratje, da ste!
LMB naj nas druži še naprej! V jutranjih nedeljskih urah nas je varno pripeljala domov.
Naj bo tako vedno z vsemi!
Praznovali smo z brati skavti v Jarmini na Hrvaškem (Avtor: prepovz)
Mesto Jarmina je bilo v prvi bojni črti skozi vso povojno zgodovino, kot tudi v tej zadnji domovinski vojni. Prebivalci so bili Nemci, ki pa so se morali izseliti. V kraj so naselili katoličane iz raznih krajev, predvsem iz Hrvaškega Zagorja. Kakšnih trideset let so bili v getu ...
Leta 1993 je italijanski Karitas kot pomoč prebivalcem skoraj porušenega kraja, zgradil Dom italijanskega prijateljstva. Poslali so katoliške skavte (AGESCI) iz Genove, da bi pod BI.Pi - jevim geslom: »Odločil sem se služiti in videl sem, da je služenje radost!«, z igro pomagali otrokom in mladini prebroditi povojne travme. Spoprijateljili so se z vsemi prebivalci in jih tako navdušili, da so prvega februarja 1997 ustanovili lastno skavtsko organizacijo. Kot temeljno nalogo so si zadali: »Pomoč drugim brez kakršnekoli želje za materialnimi ali denarnimi koristmi, le duševno in moralno zadovoljstvo!«
Malo smo se pregovarjali, pošiljali pošte, nabirali impulze in verjeli ali ne: pripeljala sta se Miro in Matjaž iz Ljubljane, Božo iz Maribora, Tine iz Celja, Mojca in Peter pa sva bila že v Šmarjeti. Sharan je zabrnel proti vzhodu.
Na Petrolu smo dodali popotnega brašna, na meji pokazali izkaznice in že smo brzeli mimo Zagreba, Kutine, Okučanov. Pri Slavonskem Brodu smo konjem in sebi privoščili polurni počitek, nato pa naprej mimo Šamca in Županje proti Vukovarju in Osijeku. A ne do konca. Kakšnih trideset kilometrov prej je bil naš tokratni cilj.
Toni, Djuro in skupina Genovčanov so že čakali. Časa je bilo še nekaj, zato smo se sprehodili do lepo obnovljene (1994) župnijske cerkve. Na hišah so še sledi vojne, mnoge so prazne. Občudovali smo starejšo mamco, ki je z rožnim vencem v rokah hodila po ulici. Kaj bi na tak pogled dejali pri nas?
Cerkev je bila v vojni tako poškodovana. Ni nas sprejela vsa poslikana, v njej se je skupina župljanov na kolenih pripravljala na sv. mašo z molitvijo rožnega venca.
Dvorana nas je pričakala slavnostno okrašena, bend Valentino je uigraval inštrumente. Kmalu so bili vsi stoli (več kot 300) zasedeni. Voditelj je predlagal mlado vodstvo svečane skupščine. Sledila so poročila in film o desetletnem delu. Ja, živi in delavoljni so, kot smo skavti po vsem svetu! Koliko darov sosednjih izvidniških skupin! Najbolj zanimiv je bil keramični puran (to je tudi simbol izvidnikov Jarmine). Pogostili so nas z okusnim čobanskim (pastirskim) golažem, bend pa je po tipkah, grlih in strunah sprehajal note. Boža je »pograbila« brhka soseda in začel se je ples.
Poklepetali smo malo tu in malo tam, dobili kup naslovov in naredili veliko posnetkov.
Djuro nas je povabil v svoje prostore – v stavbi je tudi občinski sedež,kjer opravlja svoje delo – in vsakemu dal CD s slikami minulih desetih let.
Slovo od prijateljev je bilo kar težko. Obljubili smo si nadaljnje sodelovanje, skupno srečanje na taboru v Česklancu , ob Luči miru v Brežah v Avstriji … Hvala, sestre in bratje, da ste!
LMB naj nas druži še naprej! V jutranjih nedeljskih urah nas je varno pripeljala domov.
Naj bo tako vedno z vsemi!
+4
