Posvetitev našega prijatelja v diakona
Eco Me (=Tukaj sem) je z resnim in odločnim glasom včeraj popoldne v katedrali v mestu Vittorio Veneto odgovoril Piergiorgio, ko ga je nagovoril tamkajšnji škof. Se ga spomnite? Piergiorgia namreč. To je odrasli skavt iz Italije, ki je bil z nami na našem prvem taboru na Vrhu.
Naš prijatelj Piergiorgio - posvečen v diakona (Avtor: )
Tisti, ki je obvladal kompas do popolnosti in nam mimogrede izračunal vse koordinate. Takrat sva postala dobra prijatelja in to prijateljstvo se je nadaljevalo skozi vsa štiri leta njegovega študija laične teologije in silno sem bila vesela, ko me je povabil na svojo posvetitev v diakona. Ne samo vesela, tudi počaščena.
Nedelja Dobrega pastirja. Prava nedelja za diakonsko posvetitev. Čudovita majska nedelja. In prav taka je bila pokrajina Veneto in njeno središče, mesto Vittorio Veneto. Že na vhodu v mesto velika skulptura opozarja, da je to mesto kulture in umetnosti. Citta d¨arte. Našla sva mogočno katedralo in si izborila prostor nekje spredaj. Piergiorgio je že stal v vrsti, pripravljeni za defilee po cerkvi. Križ, množica ministrantov s svečami , sedem diakonov, za njimi kakih sto duhovnikov in na koncu dva škofa s svojim spremstvom, aktualni in že upokojeni škof. Dva sivolasa, prijazna gospoda, ki sta z nasmehom delila svoj blagoslov na vse strani.
Začela se je slovesna maša in uvodna pesem » Jaz sem dobri pastir…« je zadonela po katedrali. Škof je drugega za drugim klical diakone. Najprej so pred njega stopili trije mladi fantje, bogoslovci Roberto, Mauro in Mirko, za njimi pa še štirje možje v zrelih letih, laični teologi Constantino, Guido, Luigi in Piergorgio. Ležali so pred njim na stopnicah, mi pa smo peli litanije Vseh svetnikov, potem je sledila posvetitev in oblačenje liturgičnih oblačil, blagoslov novih diakonov in bratovski objem s sobrati.
Nadaljevala se je lepa maša z ubranim petjem in na koncu skupni blagoslov. Po maši pa seveda čestitanje in pozdravljanje z novimi diakoni. Družina, sorodniki, prijatelji, sošolci. Skavti smo se prerinili do Piergiorga in bil je res iskreno presenečen, ko nas je zagledal. Zunaj pred cerkvijo smo naredili skavtski krog in mu izročili darilo: štolo, posvečeno v Jeruzalemu in knjigo Pozdrav iz Slovenije v italijanščini.
Povabil nas je v stavbo semenišča, kjer smo ob dolgih, bogato obloženih mizah nazdravili njemu in drug drugemu in se zadržali v prijaznem klepetu. Piergiorgio, ki je bil med mašo resen, zamišjen in vidno ganjen, je bil med skavti sproščen, vesel, zgovoren in nasmejan.
Še slovo, stisk roke in obljuba, da se spet kmalu vidimo. In seveda prošnja, naj moli za nas in naša obljuba, da bomo tudi mi molili za njega.
Naš prijatelj Piergiorgio - posvečen v diakona (Avtor: )
Nedelja Dobrega pastirja. Prava nedelja za diakonsko posvetitev. Čudovita majska nedelja. In prav taka je bila pokrajina Veneto in njeno središče, mesto Vittorio Veneto. Že na vhodu v mesto velika skulptura opozarja, da je to mesto kulture in umetnosti. Citta d¨arte. Našla sva mogočno katedralo in si izborila prostor nekje spredaj. Piergiorgio je že stal v vrsti, pripravljeni za defilee po cerkvi. Križ, množica ministrantov s svečami , sedem diakonov, za njimi kakih sto duhovnikov in na koncu dva škofa s svojim spremstvom, aktualni in že upokojeni škof. Dva sivolasa, prijazna gospoda, ki sta z nasmehom delila svoj blagoslov na vse strani.
Začela se je slovesna maša in uvodna pesem » Jaz sem dobri pastir…« je zadonela po katedrali. Škof je drugega za drugim klical diakone. Najprej so pred njega stopili trije mladi fantje, bogoslovci Roberto, Mauro in Mirko, za njimi pa še štirje možje v zrelih letih, laični teologi Constantino, Guido, Luigi in Piergorgio. Ležali so pred njim na stopnicah, mi pa smo peli litanije Vseh svetnikov, potem je sledila posvetitev in oblačenje liturgičnih oblačil, blagoslov novih diakonov in bratovski objem s sobrati.
Nadaljevala se je lepa maša z ubranim petjem in na koncu skupni blagoslov. Po maši pa seveda čestitanje in pozdravljanje z novimi diakoni. Družina, sorodniki, prijatelji, sošolci. Skavti smo se prerinili do Piergiorga in bil je res iskreno presenečen, ko nas je zagledal. Zunaj pred cerkvijo smo naredili skavtski krog in mu izročili darilo: štolo, posvečeno v Jeruzalemu in knjigo Pozdrav iz Slovenije v italijanščini.
Povabil nas je v stavbo semenišča, kjer smo ob dolgih, bogato obloženih mizah nazdravili njemu in drug drugemu in se zadržali v prijaznem klepetu. Piergiorgio, ki je bil med mašo resen, zamišjen in vidno ganjen, je bil med skavti sproščen, vesel, zgovoren in nasmejan.
Še slovo, stisk roke in obljuba, da se spet kmalu vidimo. In seveda prošnja, naj moli za nas in naša obljuba, da bomo tudi mi molili za njega.
