Peti nočni pohod na Blegoš
Trinajst pogumnih skavtinj in skavtov se ni ustrašilo vremena in se odpravilo v petek, 2.marca na Blegoš.
8. Pot nazaj nam je osvetljevala luna. (Avtor: Matjaž Maležič - Pozorni medved)
Ko sije luna na obalooo …
Prižgem si računalnik in pogledam spletno stran skavt net-a. Opazim, da odrasli skavti vabijo na nočni pohod, na Blegoš. »Enkrat sem že bila in mi je bilo všeč. Zakaj ne bi šla tudi letos? Moram si zapomnit datum; torej drugi marec,« rečem sama sebi. Brskam naprej po spletnih straneh in si rečem »Ej, Polona pa saj smo danes že prvega, torej se gre že jutri!« Pokličem Majo, če gre zraven in organizatorja Aleša Čerina in vse je zmenjeno.
Na dan odhoda je oblačno. »Kaj pa če bi rajši ostala doma, saj je vreme slabo. Skavtinja sem, zato poznam rek, da skavt ne loči slabega vremena, ampak samo dobro in slabo opremo. Ni več izgovorov, grem.«
Zbere se nas trinajst; nekaj odraslih skavtov iz Cerkna, Jesenic, Domžal in iz Ljubljane 4. Hoditi začnemo iz vasi Rovt. »Še nikoli ni bilo tako malo snega,« menijo tisti, ki so bili na nočnem pohodu že večkrat. Na poti proti vrhu nas spremlja izmenjaje blato, sneg, megla, nekaj časa tudi dežuje. Luna se občasno pokaže izza oblakov in osvetli našo pot. Toda proti vrhu postaja vedno bolj megleno. Razgleda na vrhu sicer ni, a vseeno je lepo osvojiti vrh. Hitro se »oddrsamo« po klancu navzdol pod streho in si privoščimo malico. Nekomu zazvoni telefon, zapojem si njegovo melodijo: Ko sije luna na obalooo … Pogledam izpod strehe in res se lepo vidi našo nočno spremljevalko tam na nebu. Počasi me začenja zebsti … »Ajde gremo, »pravi Aleš, »Ta suhe nas začenja zebsti.«
Po poti navzdol se lepo razjasni in pogled proti vrhu ni več meglen. Luna nam sveti namesto svetilk na glavah. Zagledam se v dolino. Na enem mestu je nebo še posebno svetlo. Zakaj? Tam v daljavi se nahaja Ljubljana, ki s svojimi tisočerimi lučmi umetno razsvetljuje nebo. Tudi luči na bližnjih gričih pritegnejo mojo pozornost. To so bivališča ljudi. Le kaj delajo? Koliko jih v tem trenutku gleda televizijo?
Mene medtem prevzemajo lepote nočnega neba. Orion na nebu, telohi v nočni svetlobi in prijetna druščina okoli mene. Našo pot zaključimo s kratko refleksijo: »Prijetna družba; luna; veselje; da si lahko preobujem mokre nogavice; čeprav sem se težko prepričala da pridem, je bilo vredno.« Na koncu izzveni le še: »Srečno pot!«
8. Pot nazaj nam je osvetljevala luna. (Avtor: Matjaž Maležič - Pozorni medved)
Prižgem si računalnik in pogledam spletno stran skavt net-a. Opazim, da odrasli skavti vabijo na nočni pohod, na Blegoš. »Enkrat sem že bila in mi je bilo všeč. Zakaj ne bi šla tudi letos? Moram si zapomnit datum; torej drugi marec,« rečem sama sebi. Brskam naprej po spletnih straneh in si rečem »Ej, Polona pa saj smo danes že prvega, torej se gre že jutri!« Pokličem Majo, če gre zraven in organizatorja Aleša Čerina in vse je zmenjeno.
Na dan odhoda je oblačno. »Kaj pa če bi rajši ostala doma, saj je vreme slabo. Skavtinja sem, zato poznam rek, da skavt ne loči slabega vremena, ampak samo dobro in slabo opremo. Ni več izgovorov, grem.«
Zbere se nas trinajst; nekaj odraslih skavtov iz Cerkna, Jesenic, Domžal in iz Ljubljane 4. Hoditi začnemo iz vasi Rovt. »Še nikoli ni bilo tako malo snega,« menijo tisti, ki so bili na nočnem pohodu že večkrat. Na poti proti vrhu nas spremlja izmenjaje blato, sneg, megla, nekaj časa tudi dežuje. Luna se občasno pokaže izza oblakov in osvetli našo pot. Toda proti vrhu postaja vedno bolj megleno. Razgleda na vrhu sicer ni, a vseeno je lepo osvojiti vrh. Hitro se »oddrsamo« po klancu navzdol pod streho in si privoščimo malico. Nekomu zazvoni telefon, zapojem si njegovo melodijo: Ko sije luna na obalooo … Pogledam izpod strehe in res se lepo vidi našo nočno spremljevalko tam na nebu. Počasi me začenja zebsti … »Ajde gremo, »pravi Aleš, »Ta suhe nas začenja zebsti.«
Po poti navzdol se lepo razjasni in pogled proti vrhu ni več meglen. Luna nam sveti namesto svetilk na glavah. Zagledam se v dolino. Na enem mestu je nebo še posebno svetlo. Zakaj? Tam v daljavi se nahaja Ljubljana, ki s svojimi tisočerimi lučmi umetno razsvetljuje nebo. Tudi luči na bližnjih gričih pritegnejo mojo pozornost. To so bivališča ljudi. Le kaj delajo? Koliko jih v tem trenutku gleda televizijo?
Mene medtem prevzemajo lepote nočnega neba. Orion na nebu, telohi v nočni svetlobi in prijetna druščina okoli mene. Našo pot zaključimo s kratko refleksijo: »Prijetna družba; luna; veselje; da si lahko preobujem mokre nogavice; čeprav sem se težko prepričala da pridem, je bilo vredno.« Na koncu izzveni le še: »Srečno pot!«
+5
