Oranžna mladež, ki se grebe za voziček.
V neuradnih navodilih na skavt.net-u je bilo v vabilu za Brezje napisano : »Pojdi na Brezje in polepšaj dan starejšim s svojim nasmeškom in pomočjo. Čez 50 let te čaka romanje na Brezje, kjer boš vesel(a) oranžne mladeži, ki se bo grebla za tvoj voziček. Prijavi se v pisarni ali pa preprosto pridi! ….«
Prav te besede so me nagovorile, da sem šla služit na Brezje. Čez 50 let me sicer že zdavnaj ne bo več na tem ljubem svetu, morda pa me bo že čez leto ali dve vesela oranžna mladež prevažala v vozičku po Brezjah, se grebla za mojo družbo, mi polepšala dan s svojo prisotnostjo, mi podarila nasmeh v podporo, vodo za žejo in roko v pomoč. In takrat se bom spomnila ne te besede!
Kar precej oranžnih nas je bilo na Brezjah. Mladih in malo manj mladih. In trudili smo se, da bi bili v pomoč vsem tistim, ki so pomoč potrebovali. Teh je bilo na Brezjah kar veliko. Pravijo, da nas je bilo vseh skupaj kar krepko čez 5.000. Mi, ki smo prišli tja služit in delat eno veliko skavtsko dobro delo, smo bili tam že zgodaj zjutraj. Na kroj smo dobili priponko POMOČNIK, pljunili v roke in začeli pripravljati stole, saj so prvi romarji začeli prihajati kar kmalu; z avtobusi in avtomobili, pa tudi peš, kot se za prave romarje spodobi. V roke so nekateri dobili vozičke, drugi podobice, program za mašo in prtičke, s katerimi smo mahali Mariji, tretji posode z vodo in čajem – in ko se je sonce že kar toplo smejalo na nebu, se je začela slovesnost.
Tisoči in tisoči prtičkov so pomahali v slovo Fatimski Mariji romarici, ki je prišla na obisk k Brezjanski Mariji in k nam vsem. Dolga procesija duhovnikom z nadškofom in škofi , se je razvrstila pred oltarjem , molitev in pesem sta se dvignili pod nebo, odprlo se je tisoče pisanih dežnikov, ki so varovali pred soncem, veliko jih je pristopilo s svetemu maziljenju in obhajilu. V vsa srca je segla pesem in molitev, roke sklenjene v pobožne prošnje, jagode rožnih vencev, ki so polzele med prsti, prošnje in zahvale, hvaležni pogledi tisočere množice, ki je prosila in molila v globoki veri in zaupanju k Mariji. Prizor, ki seže v srce in privabi solzo v oči.
Ko je še zadnji voziček šel mimo Marije v cerkvi in so romarji poiskali senco ali se odpeljali, ko smo pospravili še zadnji stol in pobrali nekaj smeti, dobili malico in knjigo v zahvalo, smo si oddahnili. Utrujeni? Ja, malo pa res. Srečni? Ja, to pa zelo. In z obljubo v srcu, da spet pridemo? Da , tudi z obljubo v srcu, da prav gotovo spet pridemo.
Kar precej oranžnih nas je bilo na Brezjah. Mladih in malo manj mladih. In trudili smo se, da bi bili v pomoč vsem tistim, ki so pomoč potrebovali. Teh je bilo na Brezjah kar veliko. Pravijo, da nas je bilo vseh skupaj kar krepko čez 5.000. Mi, ki smo prišli tja služit in delat eno veliko skavtsko dobro delo, smo bili tam že zgodaj zjutraj. Na kroj smo dobili priponko POMOČNIK, pljunili v roke in začeli pripravljati stole, saj so prvi romarji začeli prihajati kar kmalu; z avtobusi in avtomobili, pa tudi peš, kot se za prave romarje spodobi. V roke so nekateri dobili vozičke, drugi podobice, program za mašo in prtičke, s katerimi smo mahali Mariji, tretji posode z vodo in čajem – in ko se je sonce že kar toplo smejalo na nebu, se je začela slovesnost.
Tisoči in tisoči prtičkov so pomahali v slovo Fatimski Mariji romarici, ki je prišla na obisk k Brezjanski Mariji in k nam vsem. Dolga procesija duhovnikom z nadškofom in škofi , se je razvrstila pred oltarjem , molitev in pesem sta se dvignili pod nebo, odprlo se je tisoče pisanih dežnikov, ki so varovali pred soncem, veliko jih je pristopilo s svetemu maziljenju in obhajilu. V vsa srca je segla pesem in molitev, roke sklenjene v pobožne prošnje, jagode rožnih vencev, ki so polzele med prsti, prošnje in zahvale, hvaležni pogledi tisočere množice, ki je prosila in molila v globoki veri in zaupanju k Mariji. Prizor, ki seže v srce in privabi solzo v oči.
Ko je še zadnji voziček šel mimo Marije v cerkvi in so romarji poiskali senco ali se odpeljali, ko smo pospravili še zadnji stol in pobrali nekaj smeti, dobili malico in knjigo v zahvalo, smo si oddahnili. Utrujeni? Ja, malo pa res. Srečni? Ja, to pa zelo. In z obljubo v srcu, da spet pridemo? Da , tudi z obljubo v srcu, da prav gotovo spet pridemo.
