Mi skavti moramo biti kot drevesa ...
Drevesca že rastejo. Ja, štiri drevesca: Eno slovensko, eno italijansko, eno hrvaško in eno avstrijsko–štiri AA drevesca, štiri hruške–smo z veseljem, smehom, navdušenjem in molitvijo zasadili v soboto v Čezklancu. Hvala ti Bog tudi za ta dan in to priložnost!
(Avtor: )
KAKO JE BILO NA POTI V ČEZKLANC?
Lepo. Peli smo, se smejali in pogovarjali, brez velikih problemov prestopili »mejo«,prav na meji popili slovensko kofe in pojedli slovenski štrudel, občudovali čudovito pokrajino in kot se za skavte spodobi, točno ob uri prišli v Čezklanc.
KAKO JE BILO V ČEZKLANCU?
Bilo je–kot vedno–čudovito. Čezklanc postaja tudi naš dom. Skavtska vas in trideset nasmejanih obrazov nas je sprejelo z veseljem. Nebo je bilo umito od dežja, trava pomladansko zelena, luže na poteh so pričale o nevihti, ki je divjala ponoči in zjutraj, nas pa je pogrelo sonce.
Po dviganju zastav in skavtski pesmi, po molitvi in blagoslovu drevesc, po priložnostnih besedah v vseh štirih jezikih, smo posadili AA drevesca. Dejanje, vredno posnemanja in občudovanja. Don Piero je imel lepo pridigo: Božje stvarstvo je kot poezija in del tega smo tudi mi, zbrani v Čezklancu, da bi posadili drevesa, ki bodo nekoč obrodila sadeže. Tudi mi skavti moramo biti kot drevesa: širiti veje na vse strani, cveteti v navdušenju, vedno znova zeleneti in dozorevati v bratstvu in dajati svoje sadove.
Slovenci smo s seboj odnesli tudi palico in priznanje za našo angažiranost v AA delovanju.
Druženje po slovesnosti je bilo polno smeha, pesmi, plesa novih načrtov, novih objemov in obljube, da se srečamo na Golici. Da ne pozabim na paštašuto: bila je 1A s črtico!
KAKO JE BILO NA POTI DOMOV?
Krasno. Šli smo doli do jezera, potem pa namenoma čez Rezijansko dolino, čez male vasice, mimo neštetih slapov, čez sneg na italijanski strani Kanina, skozi naliv, meglo in veter–domov v Slovenijo.
Nikoli več ne bomo doživeli nekaj tako lepega, se bomo pa vračali v Čezklanc gledat, kako rastejo naša drevesca.
Slovenska skavtska delegacija
(Avtor: )
Lepo. Peli smo, se smejali in pogovarjali, brez velikih problemov prestopili »mejo«,prav na meji popili slovensko kofe in pojedli slovenski štrudel, občudovali čudovito pokrajino in kot se za skavte spodobi, točno ob uri prišli v Čezklanc.
KAKO JE BILO V ČEZKLANCU?
Bilo je–kot vedno–čudovito. Čezklanc postaja tudi naš dom. Skavtska vas in trideset nasmejanih obrazov nas je sprejelo z veseljem. Nebo je bilo umito od dežja, trava pomladansko zelena, luže na poteh so pričale o nevihti, ki je divjala ponoči in zjutraj, nas pa je pogrelo sonce.
Po dviganju zastav in skavtski pesmi, po molitvi in blagoslovu drevesc, po priložnostnih besedah v vseh štirih jezikih, smo posadili AA drevesca. Dejanje, vredno posnemanja in občudovanja. Don Piero je imel lepo pridigo: Božje stvarstvo je kot poezija in del tega smo tudi mi, zbrani v Čezklancu, da bi posadili drevesa, ki bodo nekoč obrodila sadeže. Tudi mi skavti moramo biti kot drevesa: širiti veje na vse strani, cveteti v navdušenju, vedno znova zeleneti in dozorevati v bratstvu in dajati svoje sadove.
Slovenci smo s seboj odnesli tudi palico in priznanje za našo angažiranost v AA delovanju.
Druženje po slovesnosti je bilo polno smeha, pesmi, plesa novih načrtov, novih objemov in obljube, da se srečamo na Golici. Da ne pozabim na paštašuto: bila je 1A s črtico!
KAKO JE BILO NA POTI DOMOV?
Krasno. Šli smo doli do jezera, potem pa namenoma čez Rezijansko dolino, čez male vasice, mimo neštetih slapov, čez sneg na italijanski strani Kanina, skozi naliv, meglo in veter–domov v Slovenijo.
Nikoli več ne bomo doživeli nekaj tako lepega, se bomo pa vračali v Čezklanc gledat, kako rastejo naša drevesca.
Slovenska skavtska delegacija
+8
