Loški odrasli skavti prvič na poletnem taboru
Kar nekam dolgo je zorela ideja o taboru odraslih skavtov Škofja Loka. Seveda, tabor mora biti, do tu smo kar hitro prišli. Saj, kakšna pa je podoba skavtske bratovščine brez tabora!?
Toda, kdaj, kam, kako, kdo…!
Tako veliko veliko vprašanj. Skavtski zakon o »vedno pripravljen« je bil kar malo na prizkušnji.
Ampak mi se ne damo. Za prvi tabor smo določili planino Krstenico, 9. in 10. september pa za najprimernejši čas. In kot se je potem izkazalo, nam je pomagal obilen božji blagoslov.
Deležni smo bili namreč toliko lepega v pojavi prekrasnih pejsažev, izklesanih skulptur veličastnih kamnitih gmot in nenadkriljive nežnosti planinskega cvetja, ob kateri ostanemo brez besed. V mislih pa zakroži: "Res je, to je lahko samo delo vrhunskega kreatorja – Boga in obrtniška mojstrovina nenadkriljive Narave."
Tabor je bil niz prav zanimivih dogodivščin. Od »ta mladih« skavtov smo si sposodili skavtski priročnik in prebrali nekaj o pripravi tabora. Joj, saj ima tabor cel kup pravil! In različnih vlog je toliko, da bi z našo zasedbo vsaka roka in noga morala opravljati svojo. Ponovno se nismo predali in tako smo določili, da bo tabor namenjen spoznavanju užitnih divjih rastlin in določitvi skavtskih imen. Torej skavti pozor! V vašo srenjo prihaja nov trop medvedov – loški medvedi z imeni Docajtna medvedka (Martina), Smejoča medvedka (Mojca), Vztrajni medved (Janez) in Požrtvovalni medved (Borut).
Kaj pa užitne divje rastline? Nič! Soglasni smo bili, da bodo morale počakati na drug tabor. Saj je tudi razumljivo. Taborili smo na planšariji! Prijazni planšar Tone in marljiva majerica Cilka sta, ne da bi vedela, pridno polnila program. Pridružili smo se ekipi za reševanje poškodovane krave, razsvetljevali večerno nebo ob čiščenju planine, pripravili zadnjo šaržo masla ter spoznali delovanje »motorizirane« pine in označili še zadnjo letošnjo šaržo sira.
Taborna kuhinja! Kakšnega razvajanja sva bila deležna z Janezom, ko so v kuhinji tekmovale naše izvrstne kuharice Ančka, Martina in Mojca. Ješprenj, ajdovi žganci ali testenine so postali unikaten vrhunski kulinarični dosežek.
Da je bil tabor res skavtski tabor smo ga morali obeležiti z zastavo. Prav ponosni smo bili na naš jambor. Še dobro, da ne vemo, kaj pomeni, če skavtu na taborjenju ukradejo zastavo z jamborom vred.
Med taborjenjem smo opravili tudi dva izhoda. Za ogrevanje smo se podali na planino Jezerco. Ob tem smo se tudi usposabljali iz prve lekcije orientacije s karto – razgrinjanje in zlaganje karte. Dlje nismo uspeli.
Drugi izhod pa je bil zahtevnejši. Pomislite, odpravili smo se na obisk k Adamu in Evi in ugotovili, da sta v raju. Tako smo si že malo za vnaprej ogledali situacijo – »tam zgoraj«. In verjemite nam, pot je naporna, vendar vredna truda. Po karti pa je to zgledalo takole: Planšarija – Mali Stog – Jezerski Stog – Adam+Eva – pl.Jezerca – planšarija.
Če ste zdržali do konca, ste spoznali vsaj nekaj od vsega lepega, kar smo doživeli na našem prvem taboru. Mnogo lepega pa bo za vedno ostalo neizrečeno v vsakem od nas posebej. Vsi skupaj lahko upamo in prosimo, da se bo zgodil tudi drugi tabor.
Tabor smo zaključili z mašo v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki.
Ampak mi se ne damo. Za prvi tabor smo določili planino Krstenico, 9. in 10. september pa za najprimernejši čas. In kot se je potem izkazalo, nam je pomagal obilen božji blagoslov.
Deležni smo bili namreč toliko lepega v pojavi prekrasnih pejsažev, izklesanih skulptur veličastnih kamnitih gmot in nenadkriljive nežnosti planinskega cvetja, ob kateri ostanemo brez besed. V mislih pa zakroži: "Res je, to je lahko samo delo vrhunskega kreatorja – Boga in obrtniška mojstrovina nenadkriljive Narave."
Tabor je bil niz prav zanimivih dogodivščin. Od »ta mladih« skavtov smo si sposodili skavtski priročnik in prebrali nekaj o pripravi tabora. Joj, saj ima tabor cel kup pravil! In različnih vlog je toliko, da bi z našo zasedbo vsaka roka in noga morala opravljati svojo. Ponovno se nismo predali in tako smo določili, da bo tabor namenjen spoznavanju užitnih divjih rastlin in določitvi skavtskih imen. Torej skavti pozor! V vašo srenjo prihaja nov trop medvedov – loški medvedi z imeni Docajtna medvedka (Martina), Smejoča medvedka (Mojca), Vztrajni medved (Janez) in Požrtvovalni medved (Borut).
Kaj pa užitne divje rastline? Nič! Soglasni smo bili, da bodo morale počakati na drug tabor. Saj je tudi razumljivo. Taborili smo na planšariji! Prijazni planšar Tone in marljiva majerica Cilka sta, ne da bi vedela, pridno polnila program. Pridružili smo se ekipi za reševanje poškodovane krave, razsvetljevali večerno nebo ob čiščenju planine, pripravili zadnjo šaržo masla ter spoznali delovanje »motorizirane« pine in označili še zadnjo letošnjo šaržo sira.
Taborna kuhinja! Kakšnega razvajanja sva bila deležna z Janezom, ko so v kuhinji tekmovale naše izvrstne kuharice Ančka, Martina in Mojca. Ješprenj, ajdovi žganci ali testenine so postali unikaten vrhunski kulinarični dosežek.
Da je bil tabor res skavtski tabor smo ga morali obeležiti z zastavo. Prav ponosni smo bili na naš jambor. Še dobro, da ne vemo, kaj pomeni, če skavtu na taborjenju ukradejo zastavo z jamborom vred.
Med taborjenjem smo opravili tudi dva izhoda. Za ogrevanje smo se podali na planino Jezerco. Ob tem smo se tudi usposabljali iz prve lekcije orientacije s karto – razgrinjanje in zlaganje karte. Dlje nismo uspeli.
Drugi izhod pa je bil zahtevnejši. Pomislite, odpravili smo se na obisk k Adamu in Evi in ugotovili, da sta v raju. Tako smo si že malo za vnaprej ogledali situacijo – »tam zgoraj«. In verjemite nam, pot je naporna, vendar vredna truda. Po karti pa je to zgledalo takole: Planšarija – Mali Stog – Jezerski Stog – Adam+Eva – pl.Jezerca – planšarija.
Če ste zdržali do konca, ste spoznali vsaj nekaj od vsega lepega, kar smo doživeli na našem prvem taboru. Mnogo lepega pa bo za vedno ostalo neizrečeno v vsakem od nas posebej. Vsi skupaj lahko upamo in prosimo, da se bo zgodil tudi drugi tabor.
Tabor smo zaključili z mašo v cerkvi sv. Jurija v Stari Loki.
