Letos je bil naš Emavs nekaj posebnega
Nekaj posebnega? Ja. Najprej zato, ker smo se po dolgem času zelo hitro zmenili, kam gremo. Potem zato, ker se nas je na pot odpravilo veliko, pa še zato, ker smo si hoteli ogledati samo eno stvar, pa smo na koncu videli veliko lepega in veliko novega. Pa še dež nas je opral med potjo!
Dovžanova soteska (Avtor: )
Naš cilj je bila DOVŽANOVA SOTESKA blizu Tržiča, ki je zaradi edinstvenega nahajališča paleozoiskih kamenin zavarovana kot naravni spomenik. Iz Ljubljane smo se odpeljali v sončnem vremenu, tam pa nas je pričakal dež in bobnenje TRŽIŠKE BISTRICE, ki je skozi tisočletja izoblikovala v črnem apnencu čudovito sotesko in razgalila pestro kameninsko podlago. Dolina Tržiške Bistrice je stisnjena med strma ostenja skalnih piramid, imenovanih Kušpegarjevi stebri na vzhodu in Borove peči na zahodu. Prav tu pokaže reka svojo razdiralno moč v skakalcih, slapičih in brzicah, ko se prebija preko zaobljenih skal.
Dolgo je reka krojila usodo domačinov. V dolino so se prebijali skozi gozd in po strmih okoliških hribih. Izvrtali so manjši predor na desnem bregu Tržiške Bistrice in preko soteske zgradili viseč most. Tega je divja reka ob hudih nalivih vedno znova odnašala, zato so ga imenovali HUDIČEV MOST.
Ob pomoči barona BORNA, ki je prebival v vasi JELENDOL se je v 19. stol. lotil gradnje novega predora na levem bregu reke ing. Lindaver in ga dokončal leta 1895.
Vse to smo si ogledal, prebrali vse, kar je bilo napisanega na tablah in se peš odpravili v Jelendol do graščine PUTERHOF na koncu vasi in se vzpeli še do kapelice pod hribom. Od daleč ni izgledala nič posebnega, ko pa smo prišli blizu, smo videli, da je urejena in okrašena. Na klopcah pred kapelico smo najprej zapeli Lari za 9. rojstni dan, potem pa imeli še obilno povelikonočno pojedino.
Dež nas je pregnal s hriba in odpeljali smo se do LOMA POD STORŽIČEM, da bi si ogledali CERKEV SV. KATARINE. Prijazni župnik dr. Silvo Novak nam je povedal veliko zanimivega o tej cerkvici, ki je pravi biser. Po ljudskem izročilu je na tem mestu že v 12. stol. stala kapela, ki je pogorela. Grofje Lambergarji so postavili zidano gotsko svetišče. Prvič se omenja v zamenjalni listini Stiškega rokopisa iz leta 1399, nato pa leta 1526 ob popisu premoženja. Vaščani so v Celovcu leta 1660 kupili bronast zvon, leta 1709 pa še enega. Od leta 1726 do 1730 je cerkev doživela baročno prezidavo. Streho so prekrili s skodlami, v cerkev pa postavili pozlačen lesen oltar sv. Katarine. Iz gotske preteklosti so ohranjeni še prezbiterij, gotska vratca likviarja za oltarjem, spodnji del cerkvene ladje in zvonik. Leta 1785 so postavili tudi krstni kamen, leta 1790 pa cerkev polepšali s fresko sv. Krištofa na zunanji strani in Katarininega mučeništva na stropu ladje.
Posebna znamenitost lomske cerkve je na eni strani oltar s pozlačenim kipom SV.KUME, ki ji je zrasla moška brada, da bi se ubranila pred snubci. Na drugi strani je oltar obeh SV.ANTONOV, Padovanskega in Puščavnika. Nekaj posebnega je tudi majhna prižnica, ki se potegne ven iz zidu po lesenih tečajih.
V zadnjih 15 letih potekajo v cerkvi obnovitvena dela. V zvoniku so novi bronasti zvonovi, uredili so fasado, obnovili orgle in glavni oltar, na katerem so največji del naredili ruski restavratorji. Trenutno obnavljajo tudi oba stranska oltarja, g. župnik pa ima že nove načrte.
Naša pot nas je potem vodila še do GRAHOVČ , k TEMŠAKU oz.k g. JANEZU SLAPARJU. Doživeli smo lep sprejem in prijazni gospod nam je povedal, da ima bogato knjižnico ter zbirko starih listin in predmetov. Zbirati jih je začel že zelo zgodaj ter tako veliko pripomogel k ohranitvi zgodovinske in kulturne dediščine. Piše tudi pesmi in slika panjske končnice. Pravkar je končal serijo na temo Očenaša. Pokazal nam je kapelico pred hišo, prebral nekaj svojih pesmi in nas pogostil.
Še bi sedeli v prijetni izbi in poslušali g. Slaparja, pa se je dan nagnil v večer in treba se je bilo odpraviti proti Ljubljani. Med potjo smo “zalili” še novi Čepeljnikov avto. Lep dan je bil to in naš Emavs je bil zares nekaj posebnega!
Dovžanova soteska (Avtor: )
Dolgo je reka krojila usodo domačinov. V dolino so se prebijali skozi gozd in po strmih okoliških hribih. Izvrtali so manjši predor na desnem bregu Tržiške Bistrice in preko soteske zgradili viseč most. Tega je divja reka ob hudih nalivih vedno znova odnašala, zato so ga imenovali HUDIČEV MOST.
Ob pomoči barona BORNA, ki je prebival v vasi JELENDOL se je v 19. stol. lotil gradnje novega predora na levem bregu reke ing. Lindaver in ga dokončal leta 1895.
Vse to smo si ogledal, prebrali vse, kar je bilo napisanega na tablah in se peš odpravili v Jelendol do graščine PUTERHOF na koncu vasi in se vzpeli še do kapelice pod hribom. Od daleč ni izgledala nič posebnega, ko pa smo prišli blizu, smo videli, da je urejena in okrašena. Na klopcah pred kapelico smo najprej zapeli Lari za 9. rojstni dan, potem pa imeli še obilno povelikonočno pojedino.
Dež nas je pregnal s hriba in odpeljali smo se do LOMA POD STORŽIČEM, da bi si ogledali CERKEV SV. KATARINE. Prijazni župnik dr. Silvo Novak nam je povedal veliko zanimivega o tej cerkvici, ki je pravi biser. Po ljudskem izročilu je na tem mestu že v 12. stol. stala kapela, ki je pogorela. Grofje Lambergarji so postavili zidano gotsko svetišče. Prvič se omenja v zamenjalni listini Stiškega rokopisa iz leta 1399, nato pa leta 1526 ob popisu premoženja. Vaščani so v Celovcu leta 1660 kupili bronast zvon, leta 1709 pa še enega. Od leta 1726 do 1730 je cerkev doživela baročno prezidavo. Streho so prekrili s skodlami, v cerkev pa postavili pozlačen lesen oltar sv. Katarine. Iz gotske preteklosti so ohranjeni še prezbiterij, gotska vratca likviarja za oltarjem, spodnji del cerkvene ladje in zvonik. Leta 1785 so postavili tudi krstni kamen, leta 1790 pa cerkev polepšali s fresko sv. Krištofa na zunanji strani in Katarininega mučeništva na stropu ladje.
Posebna znamenitost lomske cerkve je na eni strani oltar s pozlačenim kipom SV.KUME, ki ji je zrasla moška brada, da bi se ubranila pred snubci. Na drugi strani je oltar obeh SV.ANTONOV, Padovanskega in Puščavnika. Nekaj posebnega je tudi majhna prižnica, ki se potegne ven iz zidu po lesenih tečajih.
V zadnjih 15 letih potekajo v cerkvi obnovitvena dela. V zvoniku so novi bronasti zvonovi, uredili so fasado, obnovili orgle in glavni oltar, na katerem so največji del naredili ruski restavratorji. Trenutno obnavljajo tudi oba stranska oltarja, g. župnik pa ima že nove načrte.
Naša pot nas je potem vodila še do GRAHOVČ , k TEMŠAKU oz.k g. JANEZU SLAPARJU. Doživeli smo lep sprejem in prijazni gospod nam je povedal, da ima bogato knjižnico ter zbirko starih listin in predmetov. Zbirati jih je začel že zelo zgodaj ter tako veliko pripomogel k ohranitvi zgodovinske in kulturne dediščine. Piše tudi pesmi in slika panjske končnice. Pravkar je končal serijo na temo Očenaša. Pokazal nam je kapelico pred hišo, prebral nekaj svojih pesmi in nas pogostil.
Še bi sedeli v prijetni izbi in poslušali g. Slaparja, pa se je dan nagnil v večer in treba se je bilo odpraviti proti Ljubljani. Med potjo smo “zalili” še novi Čepeljnikov avto. Lep dan je bil to in naš Emavs je bil zares nekaj posebnega!
