Lepo je, ko se narodi srečujejo
Tržaški Odrasli skavti so nas povabili na štirideseto Barkolano in sprehod po enkratni dolini Glinščice.
Glinščica (Avtor: prepovz)
Bili smo na potepanju med morjem in hribi. Na znameniti Barcolani v tržaškem zalivu, na potepu po kraškem tržaškem zaledju s pridihom mediterana in na cilju v Dragi. Bilo nas je veliko in bilo nam je lepo – kot vedno, ko smo skupaj!
Za bivšo mejo na Fernetičih se nas je nabralo 23 oranžnih iz petih bratovščin. Tržaški prijatelji so nas že čakali in takoj smo si šli poiskat svoj prostor na kraškem robu nad tržaškim zalivom, da bi si lahko ogledali štart znamenite Barcolane. Pod nami v zalivu je že čakalo skoraj dva tisoč jadrnic iz celega sveta, mi pa smo si svoj prostor pod soncem našli med skalami nad morjem. Odličen prostor in čudovit pogled na morje! Bili smo med množico preko dvesto tisoč radovednežev, ki so si prišli pogledat, kaj se bo dogajalo na dobrih 16 milj dolgem regatnem polju, na katerem je prevladovala močna bonaca.
Ja, prav brezvetrje in šibki vetrovi so bili predmet pogovorov, pa seveda, kdo bo prvi , večno drugi, tretji, ….. zadnji.
Štart se je začel ob treh istočasnih strelih s topov na veliki ladji. Jadra so se zasvetila v soncu in se premaknila. Pogled je bil veličasten! Rahlo valovanje morja je dalo slutiti, da tam dol vendarle malo piha.
Mi, skavti, pa smo imeli drugi cilj: sprehoditi se čez Dolino Glinščice oz. čez Val Rosandro do Drage. Prvi naš postanek je bila razgledna točka nad dolino - krog, spoznavanje in malica.
Druga pa prijazno srečanje z župnikom v cerkvici sv. Lovrenca v vasi Jezero. Zmolili smo, zapeli, slišali zanimivo pripoved o cerkvi in se napotili dalje: malo po hribu dol, pa po progi bivše ozkotirne avstro-ogrske železnice, pa spet po hribu gor – v klepetanju, petju, poslušanju pripovedi o deklici Rosandri in ob spoznavanju tega lepega koščka tržaškega zaledja. Z drugega hriba nas je pozdravila Marijina cerkev na Pečeh, pa razvaline starega gradu, zgradbe bivše železniške postaje in posamezne hiše, prislonjene ob hrib.
Draga s skavtsko hišo, dvoriščem, gugalnicami, toboganom, vrtom in pripravljeno jedilnico nas je prijazno sprejela sredi popoldneva. Skupaj smo pojedli odlično kosilo, za poobedek pa domače grozdje, jabolka, zelo dobro pecivo in kavo.
In skavti ne bi bili skavti, če ne bi na dvorišču zapeli in zaplesali v obeh jezikih in bili na koncu v preverbi vsi enotni: taka skavtska druženja so prijetna in potrebna , skavtski AA naj živi in se razvija še naprej, jezik ni in ne sme biti pregrada, saj govori srce - zato se bomo spet kmalu srečali!
Bil je »dan, ki ga je naredil Gospod« in »il giorno, che il Signore ci da«! Hvala in grazie zanj tebi, Gospod in tržaškim skavtom!
Glinščica (Avtor: prepovz)
Za bivšo mejo na Fernetičih se nas je nabralo 23 oranžnih iz petih bratovščin. Tržaški prijatelji so nas že čakali in takoj smo si šli poiskat svoj prostor na kraškem robu nad tržaškim zalivom, da bi si lahko ogledali štart znamenite Barcolane. Pod nami v zalivu je že čakalo skoraj dva tisoč jadrnic iz celega sveta, mi pa smo si svoj prostor pod soncem našli med skalami nad morjem. Odličen prostor in čudovit pogled na morje! Bili smo med množico preko dvesto tisoč radovednežev, ki so si prišli pogledat, kaj se bo dogajalo na dobrih 16 milj dolgem regatnem polju, na katerem je prevladovala močna bonaca.
Ja, prav brezvetrje in šibki vetrovi so bili predmet pogovorov, pa seveda, kdo bo prvi , večno drugi, tretji, ….. zadnji.
Štart se je začel ob treh istočasnih strelih s topov na veliki ladji. Jadra so se zasvetila v soncu in se premaknila. Pogled je bil veličasten! Rahlo valovanje morja je dalo slutiti, da tam dol vendarle malo piha.
Mi, skavti, pa smo imeli drugi cilj: sprehoditi se čez Dolino Glinščice oz. čez Val Rosandro do Drage. Prvi naš postanek je bila razgledna točka nad dolino - krog, spoznavanje in malica.
Druga pa prijazno srečanje z župnikom v cerkvici sv. Lovrenca v vasi Jezero. Zmolili smo, zapeli, slišali zanimivo pripoved o cerkvi in se napotili dalje: malo po hribu dol, pa po progi bivše ozkotirne avstro-ogrske železnice, pa spet po hribu gor – v klepetanju, petju, poslušanju pripovedi o deklici Rosandri in ob spoznavanju tega lepega koščka tržaškega zaledja. Z drugega hriba nas je pozdravila Marijina cerkev na Pečeh, pa razvaline starega gradu, zgradbe bivše železniške postaje in posamezne hiše, prislonjene ob hrib.
Draga s skavtsko hišo, dvoriščem, gugalnicami, toboganom, vrtom in pripravljeno jedilnico nas je prijazno sprejela sredi popoldneva. Skupaj smo pojedli odlično kosilo, za poobedek pa domače grozdje, jabolka, zelo dobro pecivo in kavo.
In skavti ne bi bili skavti, če ne bi na dvorišču zapeli in zaplesali v obeh jezikih in bili na koncu v preverbi vsi enotni: taka skavtska druženja so prijetna in potrebna , skavtski AA naj živi in se razvija še naprej, jezik ni in ne sme biti pregrada, saj govori srce - zato se bomo spet kmalu srečali!
Bil je »dan, ki ga je naredil Gospod« in »il giorno, che il Signore ci da«! Hvala in grazie zanj tebi, Gospod in tržaškim skavtom!
+10
