"Kjer so skavti skupaj, je vedno smeh"...
...oz."Uvijek kada su skauti na okupu, smijeh ne prestaje", je v svojem dolgem, zanimivem zapisu napisala Josipa iz Jarmine – v odlični hrvaščini seveda, saj je pred kratkim diplomirala na FF v Zagrebu in postala prfoksa za hrvaški jezik.
AA Triglav (Avtor: Đuro Franjčić UKIJ Jarmina)
Josipa piše:„10. avgusta smo se zbrali skavti, ki nas povezuje trdno skavtsko prijateljstvo, pa ne samo to, povezala nas je tudi želja za novim druženjem, za hojo po slovenskih planinah, po nabiranju novih spominov in tista največja in najpomembnejša želja: OSVOJITI SLOVENSKI TRIGLAV!
Gledala sem Janeza in Boštjana, kako pripravljata roštilj na Boštjanovi terasi, mi Hrvati pa smo se pripravljajli na veliki vzpon. Poletje je v razbeljeni Slavoniji na vrhuncu, mi pa smo se odpravljali k ledenim vrhovom, na sneg, med navpične stene, na kline in zajle, da bi premagali strme stene Alp.
Zbrala se je prijazna družba, ki jo poleg ljubezni do planin, hoje, novih doživetij in druženja, povezuje tudi skavtsko prijateljstvo. Znanje treh pravih planincev iz PARKA PRIRODE PAPUK, članov GORSKE REŠEVALNE SLUŽBE, nam je prišlo še kako prav, še bolj pa znanje naših prijateljev Janeza, Boštjana in Marjete iz Jesenic. Oni so zrasli na teh stenah in brez njihove izredne organiziranosti, vodenja in pomoči bi težko prehodili to pot. Miro, slovenski Hrvat iz Ljublane, je tudi že pravi veteran in njegov optimizem nam je bil za zgled.
Kaj pa mi, Slavonci? Ko smo prihajali v Slovenijo, nas je spremljala samo še ena misel: priti na vrh Triglava. Vendar so nam naši prijatelji pripravili še veliko lepih presenečenj:ob 4h zjutraj 11.avgusta smo začeli hoditi. Spremljalo nas je ptičje petje od Aljaževog doma skozi dolino Vrat, od izvira Bistrice do Kredarice, kamor smo utrujeni prišli v vročem soncu. Prvi klini, prve zajle in moj korak varno v Janezovem vodenju.
Toni je pozabil na bolečo nogo in poletel proti goram, ruksaki so postajali vse težji in počitek v koči Planika je bil balzam za dušo, telo in noge. Hladen veter je pihal celo noč in jutro 12.avgusta je bilo hladno in megleno. Zakorakali smo v oblake in pogumno krenili proti vrhu.
Mali Triglav, greben, Veliki Triglav in končno:VRH TRIGLAVA IN ALJAŽEV STOLP! Bili smo srečni, čeprav nismo videli v dolino in jih povrhu še dobili od Janeza po zadnji plati! Vračali smo se preko Doliča skozi Hribarice in mimo Rjavega jezera prišli do Zasavske koče na Prehodavcih.
Zjutraj, 13.avgusta smo se spustili v prekrasno dolino Triglavskih jezer in za kosilo pojedli tri dni star koruzni kruh in slanino iz Jarmine. Kako dobro nam je teknilo oboje! V Črnemu jezeru smo si umili utrujene noge in iznad slapa Savice prišli do Bohinjskega jezera.
Naše druženje se je 13.avgusta zaključilo na Pocarjevi domačiji, kjer nas je gospa Marija popeljala v preteklost. Še zadnja kava z našimi Slovenci in odšli smo v bučni Zagreb in soparno Slavonijo. In kam gremo naslednjič? Na Velebit.
Hvala skavtskim prijateljem iz Slovenije za to nepozabno avanturo, hvala za skrb in spremstvo, hvala za varen korak, za vedrino in veselje!“
AA Triglav (Avtor: Đuro Franjčić UKIJ Jarmina)
Gledala sem Janeza in Boštjana, kako pripravljata roštilj na Boštjanovi terasi, mi Hrvati pa smo se pripravljajli na veliki vzpon. Poletje je v razbeljeni Slavoniji na vrhuncu, mi pa smo se odpravljali k ledenim vrhovom, na sneg, med navpične stene, na kline in zajle, da bi premagali strme stene Alp.
Zbrala se je prijazna družba, ki jo poleg ljubezni do planin, hoje, novih doživetij in druženja, povezuje tudi skavtsko prijateljstvo. Znanje treh pravih planincev iz PARKA PRIRODE PAPUK, članov GORSKE REŠEVALNE SLUŽBE, nam je prišlo še kako prav, še bolj pa znanje naših prijateljev Janeza, Boštjana in Marjete iz Jesenic. Oni so zrasli na teh stenah in brez njihove izredne organiziranosti, vodenja in pomoči bi težko prehodili to pot. Miro, slovenski Hrvat iz Ljublane, je tudi že pravi veteran in njegov optimizem nam je bil za zgled.
Kaj pa mi, Slavonci? Ko smo prihajali v Slovenijo, nas je spremljala samo še ena misel: priti na vrh Triglava. Vendar so nam naši prijatelji pripravili še veliko lepih presenečenj:ob 4h zjutraj 11.avgusta smo začeli hoditi. Spremljalo nas je ptičje petje od Aljaževog doma skozi dolino Vrat, od izvira Bistrice do Kredarice, kamor smo utrujeni prišli v vročem soncu. Prvi klini, prve zajle in moj korak varno v Janezovem vodenju.
Toni je pozabil na bolečo nogo in poletel proti goram, ruksaki so postajali vse težji in počitek v koči Planika je bil balzam za dušo, telo in noge. Hladen veter je pihal celo noč in jutro 12.avgusta je bilo hladno in megleno. Zakorakali smo v oblake in pogumno krenili proti vrhu.
Mali Triglav, greben, Veliki Triglav in končno:VRH TRIGLAVA IN ALJAŽEV STOLP! Bili smo srečni, čeprav nismo videli v dolino in jih povrhu še dobili od Janeza po zadnji plati! Vračali smo se preko Doliča skozi Hribarice in mimo Rjavega jezera prišli do Zasavske koče na Prehodavcih.
Zjutraj, 13.avgusta smo se spustili v prekrasno dolino Triglavskih jezer in za kosilo pojedli tri dni star koruzni kruh in slanino iz Jarmine. Kako dobro nam je teknilo oboje! V Črnemu jezeru smo si umili utrujene noge in iznad slapa Savice prišli do Bohinjskega jezera.
Naše druženje se je 13.avgusta zaključilo na Pocarjevi domačiji, kjer nas je gospa Marija popeljala v preteklost. Še zadnja kava z našimi Slovenci in odšli smo v bučni Zagreb in soparno Slavonijo. In kam gremo naslednjič? Na Velebit.
Hvala skavtskim prijateljem iz Slovenije za to nepozabno avanturo, hvala za skrb in spremstvo, hvala za varen korak, za vedrino in veselje!“
+18
