Kjer je volja, tam je vedno pot…
… pravijo vedno znova fantje iz skupnosti CENACOLO. In to so povedali tudi v nedeljo, ko smo jih obiskala v njihovi hiši na hribčku, sredi zelenja in rož. Imeli so DAN ODPRTIH VRAT in vrata svojega domovanja so odprli na stežaj za vse obiskovalce. Pa ne samo vrata, odprli so tudi svoje srce.
Cenacolo Slovenija (Avtor: arhiv Cenacolo)
Veliko se nas je zbralo pod lipo pred oltarjem. Tudi nekaj oranžnih (= beri skavtov!), pa staršev, sorodnikov, znancev, prijateljev in okoličanov. Tja, na Vrh, odhajamo zdaj že skoraj kot domov, saj smo s fanti skupaj od začetka, od prvih težav in problemov, zapuščene hiše, zaraščenega vrta, blatnega dvorišča in neurejenih poti, pa preko vsega tistega, kar je njihovo hišo in njihov hrib naredilo za košček raja na zemlji.
Gospod nadškof Uran je imel skupj z šestimi duhovniki lepo mašo in njegov mogočni bariton je iz Vrha splaval na vse štiri strani neba, fantje so zapeli, vsi smo sodelovali pri maši, po maši pa …fešta, jasno!
Pod lipami so postavili klopi, lipe so s svojimi vejami naredile prijetno senco, rože pa so naredile odlično kuliso veliki družini prijateljev. Družili smo se pozno v nedeljsko popoldne in se v prvem mraku pridružili fantom na njihovi molitvi rožnaga venca, ki jo imenujejo: moliti krunicu šetajući. Lepo je bilo v dolgi koloni oditi mimo vrta in polja do gozda, poslušati molitev v šestih jezikih in odgovarjati v slovenskem jeziku – zelo skavtsko je bilo, zelo AA…
Raj na zemlji je ostal tam na hribu, mi pa smo se poslovili z željo, da se spet kmalu srečamo. In kje smo zaključili to lepo popoldne? Na Povževi terasi, med Minkinimi rožami, ob jagodah, malinah in ribezu iz vrta ...
Cenacolo Slovenija (Avtor: arhiv Cenacolo)
Gospod nadškof Uran je imel skupj z šestimi duhovniki lepo mašo in njegov mogočni bariton je iz Vrha splaval na vse štiri strani neba, fantje so zapeli, vsi smo sodelovali pri maši, po maši pa …fešta, jasno!
Pod lipami so postavili klopi, lipe so s svojimi vejami naredile prijetno senco, rože pa so naredile odlično kuliso veliki družini prijateljev. Družili smo se pozno v nedeljsko popoldne in se v prvem mraku pridružili fantom na njihovi molitvi rožnaga venca, ki jo imenujejo: moliti krunicu šetajući. Lepo je bilo v dolgi koloni oditi mimo vrta in polja do gozda, poslušati molitev v šestih jezikih in odgovarjati v slovenskem jeziku – zelo skavtsko je bilo, zelo AA…
Raj na zemlji je ostal tam na hribu, mi pa smo se poslovili z željo, da se spet kmalu srečamo. In kje smo zaključili to lepo popoldne? Na Povževi terasi, med Minkinimi rožami, ob jagodah, malinah in ribezu iz vrta ...
+5
