Kdor danes vsadi drevo, misli že na jutri
Te besede je danes v svojem nagovoru uporabil Kurt, ko nas je pozdravil na srečanju v Avstriji,na zgodovinskih tleh rimske Teurnie, pod cerkvico St. Peter im Holz. Kakih 30 se nas je zbralo tam s čisto posebnim namenom: da bi v spomin na izmenjavo Luči miru iz Betlehema leta 2004 posadili drevesa in odkrili spominsko ploščo.
Kamen v Teurniji - simbol miru (Avtor: )
Nismo vsadili samo eno drevo, vsadili smo tri: enega za Slovenijo, drugega za Avstrijo in tretjega za Italijo – za tri narode in za odrasle skavte iz treh dežel, ki se družijo v Alpe Jadran, skupnosti odraslih skavtov. Eno hruško viljemovko, eno tepko in en javor – drevesa, ki so na tem prostoru rastla že v času Teurnie. Ta naša druženja so vsakokrat znova posebno doživetje, vedno več nas je in vedno znova spoznavamo nove prijatelje. In tudi današnje srečanje je bilo nekaj posebnega in odlično pripravljeno od začetka do konca. Bravo avstrijski odrasli skavti!
Pridite, je napisal na vabilo Kurt, naj naše srečanje v decembru 2004 ostane »zapisano« v drevesih in v kamnu. Naj naša srečanja rastejo in se širijo kot veje teh drevesc in naj bo naše skavtsko prijateljstvo tako trdno kot teurnijski kamen.
Pa smo šli. Trije iz Slovenije. Hvala Bogu, saj je še pred nekaj dnevi izgledalo, da ne bo nikogar ali da bom sama. Pisana druščina – pisana kot teurnijski mozaik – se je zbrala najprej v lokalu sredi Spittala. Tam smo v prijetnem klepetu degustirali koroške specialitete, potem pa se odpeljali do Teurnie. Pridružil se nam je še kustos Deželnega koroškega muzeja, predstavnik »Prijateljev Teurnie« in g. kaplan Michael Golovnič iz Spittala.
Po uvodnih pozdravih so drevesca našla svoj prostor na travniku. Zalil jih je dež , pa tudi nekaj sramežljivih sončnih žarkov jih je pobožalo. Darja iz Italije, Renate iz Avstrije in Ester iz Slovenije so potem odkrile ploščo s napisom MIR – FRIEDEN – PACE.
G. kaplan je vse blagoslovil in prijetno smo bili presenečeni, ko nas je pozdravil v pojoči koroški slovenščini in z nami molil Očenaš po slovensko. Njegove besede o zgodovinskem pomenu Teurnie, o pomenu druženja med narodi, med ljudmi in med skavti, o simboliki trdnega kamna in novega življenja v brstenju drevesc so se nas močno dotaknile.
Ob odlični razlagi kustosa smo si potem ogledali še mozaik v ohranjenem delu leve ladje nekdaj mogočne cerkve, ki je stala tam v času rimske naselbine. Mozaik, ki je sicer mnogo manjši, vendar močno spominja na tistega v Ogleju.
Še DANES JE DAN... in DIES IST DER TAG... in QUESTO E IL DI... za konec in odpeljali smo se na tri strani. Tam pa smo pustili kamen in tri drevesa. Za vedno. Za spomin. Za nova druženja. Za druženja brez meja in brez razlik. Za mir in luč in prijateljstvo.
Kamen v Teurniji - simbol miru (Avtor: )
Pridite, je napisal na vabilo Kurt, naj naše srečanje v decembru 2004 ostane »zapisano« v drevesih in v kamnu. Naj naša srečanja rastejo in se širijo kot veje teh drevesc in naj bo naše skavtsko prijateljstvo tako trdno kot teurnijski kamen.
Pa smo šli. Trije iz Slovenije. Hvala Bogu, saj je še pred nekaj dnevi izgledalo, da ne bo nikogar ali da bom sama. Pisana druščina – pisana kot teurnijski mozaik – se je zbrala najprej v lokalu sredi Spittala. Tam smo v prijetnem klepetu degustirali koroške specialitete, potem pa se odpeljali do Teurnie. Pridružil se nam je še kustos Deželnega koroškega muzeja, predstavnik »Prijateljev Teurnie« in g. kaplan Michael Golovnič iz Spittala.
Po uvodnih pozdravih so drevesca našla svoj prostor na travniku. Zalil jih je dež , pa tudi nekaj sramežljivih sončnih žarkov jih je pobožalo. Darja iz Italije, Renate iz Avstrije in Ester iz Slovenije so potem odkrile ploščo s napisom MIR – FRIEDEN – PACE.
G. kaplan je vse blagoslovil in prijetno smo bili presenečeni, ko nas je pozdravil v pojoči koroški slovenščini in z nami molil Očenaš po slovensko. Njegove besede o zgodovinskem pomenu Teurnie, o pomenu druženja med narodi, med ljudmi in med skavti, o simboliki trdnega kamna in novega življenja v brstenju drevesc so se nas močno dotaknile.
Ob odlični razlagi kustosa smo si potem ogledali še mozaik v ohranjenem delu leve ladje nekdaj mogočne cerkve, ki je stala tam v času rimske naselbine. Mozaik, ki je sicer mnogo manjši, vendar močno spominja na tistega v Ogleju.
Še DANES JE DAN... in DIES IST DER TAG... in QUESTO E IL DI... za konec in odpeljali smo se na tri strani. Tam pa smo pustili kamen in tri drevesa. Za vedno. Za spomin. Za nova druženja. Za druženja brez meja in brez razlik. Za mir in luč in prijateljstvo.
