Jakec 2008
Že dvanajstič so se logaški skavti potrudili in organizirali Jakca. Sedem BOKSS-ov se je udeležilo tega orientacijskega tekmovanja med njimi tudi prvič s svojo ekipo BOKSS Danijelove sove.
Ni kaj. Dobro je. (Avtor: Spretni čuk)
Zbrali smo se v Centru vojnih veteranov v Logatcu na prekrasno soboto ter se najprej prijavili nato pa že kmalu poslušali uvodno katehezo Robija Friškovca o našem udobju, volji in motiviranosti za uresničitev gesla: DVIGNI RIT! Kdo ali kaj nas motivira, da storimo nekaj dobrega za se in za druge, kdo nas spravi v pogon , ali je to naša volja ali rabimo pomoč, ali znamo prepoznavati lastno lenobo in komoditeto in ju tudi premagovati. Dobili smo tudi misli v ovojnici, ki naj bi nam na poti pomagale do duhovnih zaključkov.
Sledilo je tekmovanje v pripravljanju sladic, ki je bil pravi užitek za nas, žirijo in tudi za vse ostale udeležence Jakca. Pripravili smo štiri sladice, ki jih je žirija ocenila in podelila nagrade. Mislim pa , da lahko rečem v imenu vseh, ki smo sladice pripravljali, da ni bilo večje nagrade, kot veseli in nasmejani obrazi komisije in ostalih skavtov, ki so hodili od sladice do sladice, jo poskušali, nato pa so nam s polnimi usti dali vedeti,da smo naredili dobre jedi.
Za tem tekmovanjem se je začelo pisanje testov, po testih pa odhod na naše poti. Nekaj pri dnevni svetlobi, še več po lunini, malo navzgor, hitro navzdol , hitro reši nalogo, zapodi se za novo točko, pomagaj drugim, pusti si pomagati, ne obupaj pri vsaki težavi, ne ob vsakem šumu misliti, da je to medved, ki čaka samo nate, (vse ostale je pa spustil mimo). Bilo je lepo, nepozabno, ugotovili smo, da so ljudje, ki niso nič imeli s tekmovanjem, še vedno pripravljeni pomagati, da so klanci in hribi okoli Logatca zelo lepi pa čeprav ponoči. Ravno tako veseli kot smo odšli na pot smo se tudi vrnili.
Mislim,da je bil namen poti dosežen v vseh pogledih- tako orientacijskem kot duhovnem. Spoznali smo marsikaj, nove misli nam prežemajo duha, pa tudi nove mišice smo odkrili, tiste,ki so nas naslednji dan bolele. Ampak važno je nekaj: mišice bodo nehale boleti, spoznanja bodo pa ostala in ta so tista,ki nas bodo v bodočnosti postavila na noge za takšne in podobne izzive.
Ni kaj. Dobro je. (Avtor: Spretni čuk)
Sledilo je tekmovanje v pripravljanju sladic, ki je bil pravi užitek za nas, žirijo in tudi za vse ostale udeležence Jakca. Pripravili smo štiri sladice, ki jih je žirija ocenila in podelila nagrade. Mislim pa , da lahko rečem v imenu vseh, ki smo sladice pripravljali, da ni bilo večje nagrade, kot veseli in nasmejani obrazi komisije in ostalih skavtov, ki so hodili od sladice do sladice, jo poskušali, nato pa so nam s polnimi usti dali vedeti,da smo naredili dobre jedi.
Za tem tekmovanjem se je začelo pisanje testov, po testih pa odhod na naše poti. Nekaj pri dnevni svetlobi, še več po lunini, malo navzgor, hitro navzdol , hitro reši nalogo, zapodi se za novo točko, pomagaj drugim, pusti si pomagati, ne obupaj pri vsaki težavi, ne ob vsakem šumu misliti, da je to medved, ki čaka samo nate, (vse ostale je pa spustil mimo). Bilo je lepo, nepozabno, ugotovili smo, da so ljudje, ki niso nič imeli s tekmovanjem, še vedno pripravljeni pomagati, da so klanci in hribi okoli Logatca zelo lepi pa čeprav ponoči. Ravno tako veseli kot smo odšli na pot smo se tudi vrnili.
Mislim,da je bil namen poti dosežen v vseh pogledih- tako orientacijskem kot duhovnem. Spoznali smo marsikaj, nove misli nam prežemajo duha, pa tudi nove mišice smo odkrili, tiste,ki so nas naslednji dan bolele. Ampak važno je nekaj: mišice bodo nehale boleti, spoznanja bodo pa ostala in ta so tista,ki nas bodo v bodočnosti postavila na noge za takšne in podobne izzive.
