Hopla! Tu so odrasli skavti!
Sobota, 7.junija 2008, je bila za Fužinske odrasle skavte nekaj posebnega. Odhiteli smo na Žalostno goro pri Mokronogu. Namen? Naša pripravnica Marija je slovesno podala skavtsko obljubo.
Deset nas je bilo zbranih. Marija je po prihodu na Žalostno goro odšla najprej za nekaj časa v »puščavo«. V samoti je premislila nekatere stvari. Med tem smo ostali pripravili vse potrebno za sveto mašo in obljube.
V posebnem ambientu, ob posebnem vzdušju, prepevanju in sodelovanju domala vseh, smo obhajali sveto daritev. Po pridigi, ki smo ji prisluhnili tokrat vsi z zaprtimi očmi, je sledila slovesna skavtska obljuba. Na vprašanja naše voditeljice Mije, je »novinka« Marija pogumno in resno odgovarjala. Čutiti je bilo, da za besedami, ki jih je izrekla tudi stoji z vso svojo osebnostjo in odgovornostjo. Sledil je prijateljski pozdrav in sprejem s strani vseh navzočih. Na koncu je spregovorila Marija in se zahvalila za lepo doživetje in veselje, da je sedaj »polnopravna« članica naše bratovščine.
Kot se spodobi, je sledilo skupno kosilo. Deževna ploha nam je nekoliko spremenila program. Nadaljevali smo torej s programom »B«. Ogledali smo si film o Fatimi. Te dni bo prispel v Stično kip Marije romarice iz Fatime, zato je bil film lep uvod v ta dogodek. Pomežiknilo nam je sonce in smo lahko nadaljevali s programom »A«.
Odpeljali smo se do posestva Pule, ki je last gospoda Anderliča. Imeli smo kaj videti. Sprehodili smo se do naslednje jase, se pogovarjali, modrovali, obujali spomine in ...
Deležni smo bili nekoliko počitka na Žalostni gori in znova se je začelo »garanje«-namreč malica oziroma večerja. Nekateri so si zaželeli še malo koristne rekreacije, zato so v tek pognali kosilnico in pokosili travo okrog župnišča in bližnje mežnarije. Ko je okolica izgledala kot lepa zelena »preproga«, se je prvi mrak že spuščal izpod neba. Domov bo treba. Pa smo odšli. Veseli smo bili, da nam je bilo dano skupaj preživeti tako lep dan.
Hvala voditeljici Miji za dobro organizacijo dneva, Bogu za tako primerno vreme, Mokronoškemu župniku za gostoljubje, Mariji, da je postala članica naše bratovščine in hvala vsem nam, ki smo »odgovorno« izpraznili krožnike in lonce ter tako omogočili pridnim gospem, da so jih lahko pomile.
Kam pa gremo jeseni? To je bilo vprašanje, na katerega si še nismo odgovorili.
V posebnem ambientu, ob posebnem vzdušju, prepevanju in sodelovanju domala vseh, smo obhajali sveto daritev. Po pridigi, ki smo ji prisluhnili tokrat vsi z zaprtimi očmi, je sledila slovesna skavtska obljuba. Na vprašanja naše voditeljice Mije, je »novinka« Marija pogumno in resno odgovarjala. Čutiti je bilo, da za besedami, ki jih je izrekla tudi stoji z vso svojo osebnostjo in odgovornostjo. Sledil je prijateljski pozdrav in sprejem s strani vseh navzočih. Na koncu je spregovorila Marija in se zahvalila za lepo doživetje in veselje, da je sedaj »polnopravna« članica naše bratovščine.
Kot se spodobi, je sledilo skupno kosilo. Deževna ploha nam je nekoliko spremenila program. Nadaljevali smo torej s programom »B«. Ogledali smo si film o Fatimi. Te dni bo prispel v Stično kip Marije romarice iz Fatime, zato je bil film lep uvod v ta dogodek. Pomežiknilo nam je sonce in smo lahko nadaljevali s programom »A«.
Odpeljali smo se do posestva Pule, ki je last gospoda Anderliča. Imeli smo kaj videti. Sprehodili smo se do naslednje jase, se pogovarjali, modrovali, obujali spomine in ...
Deležni smo bili nekoliko počitka na Žalostni gori in znova se je začelo »garanje«-namreč malica oziroma večerja. Nekateri so si zaželeli še malo koristne rekreacije, zato so v tek pognali kosilnico in pokosili travo okrog župnišča in bližnje mežnarije. Ko je okolica izgledala kot lepa zelena »preproga«, se je prvi mrak že spuščal izpod neba. Domov bo treba. Pa smo odšli. Veseli smo bili, da nam je bilo dano skupaj preživeti tako lep dan.
Hvala voditeljici Miji za dobro organizacijo dneva, Bogu za tako primerno vreme, Mokronoškemu župniku za gostoljubje, Mariji, da je postala članica naše bratovščine in hvala vsem nam, ki smo »odgovorno« izpraznili krožnike in lonce ter tako omogočili pridnim gospem, da so jih lahko pomile.
Kam pa gremo jeseni? To je bilo vprašanje, na katerega si še nismo odgovorili.
