Druga sreda zvečer
To je sicer čisto navadna sreda, včasih lepa in sončna, včasih deževna in zasnežena, včasih dolga in naporna, drugič spet kratka in zanimiva. Vendar pa je za nas, fužinske odrasle skavte, ta sreda vedno nekaj posebnega...
Zakaj? Vsako drugo sredo sodelujemo namreč pri sveti maši spodaj v kapeli v Kliničnem centru. To je del našega služenja, to je del naše obveze, to je naša želja. Samo želje ali tudi potreba? Ne vem, kakor za koga, zame osebno je to tudi potreba. Kapela spodaj v kleti, z vso svojo spokojnostjo in tišino, me pomirja. Vedno, kadar stopim vanjo in to je kar pogosto, se mi zdi, da je v tej kapeli neka posebna moč. Tišina, tiha glasba, redki obiskovalci, mrak, ... Tam spredaj pa on, Križani in Ponižani govori o ljubezni, upanju, tolažbi,... Tolaži tudi mene, govori tudi meni in jaz se pogovarjam z njim. Koliko takih pogovor je že slišal in uslišal, koliko gorja, bolečin in bolezni je že videl, koliko strtih src je že potolažil, koliko solz je obrisal? Kdo ve? To ve samo on.
Kar nekaj se nas zbere v kapeli drugo sredo zvečer. Pa ne samo bolniški župnik in bolniki, tudi naključni obiskovalci, bolniški sodelavci, včasih pa tudi kakšen razred dijakov iz katere od ljubljanskih gimnazij. Takrat je še posebej lepo.
Mi ponavadi pojemo, sodelujemo z branjem in se na koncu udeležimo pogovora z bolniki in bolniškim župnikom. Ti klepeti ob zaključku maš so nam še posebej všeč. To so vprašanja v kapelo in odgovori iz kapele, to je včasih pričevanje, nagovor, drobna misel, ki se nas dotakne, zgodba iz življenja, včasih kdo prebere kakšno pesmico, včasih mi skavti za slovo razdelimo drobno pozornost, podobico, srček z lepo mislijo, droben paketek za praznično obdaritev.
Solze v očeh in močan stisk roke pomenijo ogromno zahvalo. Ni potrebno prav nič več.
Dovolj je zavest, da smo morda naredili eno dobro delo in za nekaj trenutkov polepšali večer nekomu. Nekomu, ki nam je bil do tistega večera še tujec in je od zdaj naprej naš brat v veri in prijatelj.
Hvala bolniškemu župniku, da nam je dovolil, da lahko prav v tej kapeli delamo skavtska dobra dela in da lahko izpolnjujemo kar nekaj od skavtskih zakonov...
Kar nekaj se nas zbere v kapeli drugo sredo zvečer. Pa ne samo bolniški župnik in bolniki, tudi naključni obiskovalci, bolniški sodelavci, včasih pa tudi kakšen razred dijakov iz katere od ljubljanskih gimnazij. Takrat je še posebej lepo.
Mi ponavadi pojemo, sodelujemo z branjem in se na koncu udeležimo pogovora z bolniki in bolniškim župnikom. Ti klepeti ob zaključku maš so nam še posebej všeč. To so vprašanja v kapelo in odgovori iz kapele, to je včasih pričevanje, nagovor, drobna misel, ki se nas dotakne, zgodba iz življenja, včasih kdo prebere kakšno pesmico, včasih mi skavti za slovo razdelimo drobno pozornost, podobico, srček z lepo mislijo, droben paketek za praznično obdaritev.
Solze v očeh in močan stisk roke pomenijo ogromno zahvalo. Ni potrebno prav nič več.
Dovolj je zavest, da smo morda naredili eno dobro delo in za nekaj trenutkov polepšali večer nekomu. Nekomu, ki nam je bil do tistega večera še tujec in je od zdaj naprej naš brat v veri in prijatelj.
Hvala bolniškemu župniku, da nam je dovolil, da lahko prav v tej kapeli delamo skavtska dobra dela in da lahko izpolnjujemo kar nekaj od skavtskih zakonov...
