Bratovščina Cerkno na konju!
Bratovščina odraslih skavtov Cerkno »Vztrajni ruševci« že drugo leto obiskujemo podružnice v naši župniji. Tokrat smo obiskali Zakriž in se dobesedno povzpeli na konja.
na konju (Avtor: Mihaela, Skrbna sova)
To je ena izmed oblik naših mesečnih srečanj, ko se odpravimo peš v naravo. Običajno srečanje pripravi član bratovščine, ki je doma v tej podružnici. Iz znanih zgodovinskih virov izbrskamo zgodovinske podatke o letnicah izgradnje cerkvic, o obnovah. Ponavadi nam prijazni domačini z veseljem povedo kar je znanega v ustnem izročilu. Vsaka cerkvica nosi s sabo zgodovino vaških skupnosti skozi stoletja.
Ogledamo si notranjost, poslikave, zanimajo nas kipi svetnikov, oltarne podobe. Zanimive so razlage izbire zavetnikov za posamezno cerkvico. Ogledamo si tudi vaške kapelice in poizvedujemo s kakšnim namenom so jih postavili.
Letošnje majsko srečanje smo namenili obisku podružnice Zakriž, kjer je doma naša članica Rezka. Pri cerkvi nas je pričakala domačinka Dora. Pripovedovala je kar se je od ust do ust ohranilo znanega iz zgodovine in kar je sama ob zadnjih obnovah kot bližnja soseda podružnice doživela. Zakriž je zelo živa, močna vaška skupnost, kjer so vaščani zelo povezani med seboj. Večkrat so že pripravili žive jaslice, razne etnološke in kulturne prireditve. Marca letos so tudi pripravili križev pot v naravi. Predvsem je v vasi nadpovprečno število otrok, kar je zagotovilo za živost vasi še naprej.
Drugi del srečanja smo preživeli na Rezkini rojstni domačiji, kjer se sedaj njen brat ukvarja z konjerejo. Že večkrat smo si želeli, da bi se lahko kdaj preizkusili tudi v jahanju. Jožko ima prav v ta namen vzgojene konje in pripravljen prostor. Najprej nas je seznanil s konjem, povedal kako se ga osedla, kako se povzpne nanj, kakšna je drža pri jahanju. Zdelo se je zelo zakomplicirano posebno ob strahu, ki ga je bilo potrebno premagati preden se povzpneš v sedlo. Potrpežljivost konja in Jožkota sta pripomogla, da smo skoraj vsi člani bratovščine poskusili kako zgleda »če si na konju«.
Poleg konjev ima Jožko tudi veliko veselje z osli. Teh živali v današnji dobi skoraj ni več in njegova četica oslov in oslic različnih starosti je prava zanimivost. Najmlajši osliček je imel ob našem obisku šele dva dni.
Na tem srečanju, ki se je nadaljevalo z druženjem ob dobrotah z žara, se nam je pridružil Nastjin mož, ki počasi okreva po težki možganski poškodbi lansko jesen. Njun zgled vztrajnosti in neverjetne življenjske moči nam je vsem zgled. Dostikrat grenimo življenje sebi in drugim ob nepomembnih težavah, ko pa vidimo koliko truda je potrebno za vsak najmanjši napredek se lahko zamislimo nad »res pomembnimi« zadevami v naših odnosih.
Sobotno popoldne nas je vse obogatilo z medsebojnim druženjem.
Hvaležni smo Nastji in Erminu, da sta zbrala pogum in se nam pridružila. Hvala Jožkotu za potrpežljivost pri našem seznanjanju z jahalnimi veščinami in Rezki za gostoljubje.
Skavt se vedno uči in tudi naša jahalna preizkušnja je bila ena izmed teh dogodivščin.
na konju (Avtor: Mihaela, Skrbna sova)
Ogledamo si notranjost, poslikave, zanimajo nas kipi svetnikov, oltarne podobe. Zanimive so razlage izbire zavetnikov za posamezno cerkvico. Ogledamo si tudi vaške kapelice in poizvedujemo s kakšnim namenom so jih postavili.
Letošnje majsko srečanje smo namenili obisku podružnice Zakriž, kjer je doma naša članica Rezka. Pri cerkvi nas je pričakala domačinka Dora. Pripovedovala je kar se je od ust do ust ohranilo znanega iz zgodovine in kar je sama ob zadnjih obnovah kot bližnja soseda podružnice doživela. Zakriž je zelo živa, močna vaška skupnost, kjer so vaščani zelo povezani med seboj. Večkrat so že pripravili žive jaslice, razne etnološke in kulturne prireditve. Marca letos so tudi pripravili križev pot v naravi. Predvsem je v vasi nadpovprečno število otrok, kar je zagotovilo za živost vasi še naprej.
Drugi del srečanja smo preživeli na Rezkini rojstni domačiji, kjer se sedaj njen brat ukvarja z konjerejo. Že večkrat smo si želeli, da bi se lahko kdaj preizkusili tudi v jahanju. Jožko ima prav v ta namen vzgojene konje in pripravljen prostor. Najprej nas je seznanil s konjem, povedal kako se ga osedla, kako se povzpne nanj, kakšna je drža pri jahanju. Zdelo se je zelo zakomplicirano posebno ob strahu, ki ga je bilo potrebno premagati preden se povzpneš v sedlo. Potrpežljivost konja in Jožkota sta pripomogla, da smo skoraj vsi člani bratovščine poskusili kako zgleda »če si na konju«.
Poleg konjev ima Jožko tudi veliko veselje z osli. Teh živali v današnji dobi skoraj ni več in njegova četica oslov in oslic različnih starosti je prava zanimivost. Najmlajši osliček je imel ob našem obisku šele dva dni.
Na tem srečanju, ki se je nadaljevalo z druženjem ob dobrotah z žara, se nam je pridružil Nastjin mož, ki počasi okreva po težki možganski poškodbi lansko jesen. Njun zgled vztrajnosti in neverjetne življenjske moči nam je vsem zgled. Dostikrat grenimo življenje sebi in drugim ob nepomembnih težavah, ko pa vidimo koliko truda je potrebno za vsak najmanjši napredek se lahko zamislimo nad »res pomembnimi« zadevami v naših odnosih.
Sobotno popoldne nas je vse obogatilo z medsebojnim druženjem.
Hvaležni smo Nastji in Erminu, da sta zbrala pogum in se nam pridružila. Hvala Jožkotu za potrpežljivost pri našem seznanjanju z jahalnimi veščinami in Rezki za gostoljubje.
Skavt se vedno uči in tudi naša jahalna preizkušnja je bila ena izmed teh dogodivščin.
+11
