Ali je papež Frančišek skavt?
Sandi Koren (Avtor: )
Papež Frančišek je prvi papež jezuit in prvi papež, ki prihaja iz Latinske Amerike. Ime Frančišek postavlja v ospredje papežev evangeljski duh bližine ubogim, njegovo istovetenje s preprostimi ljudmi in njegovo zavzetost za prenovo Cerkve. Ime Frančišek kaže na velikega pričevalca evangelija. V tem se vidi duhovnost redovnika, ki želi živeti evangeljske vrednote in jih na zelo naraven način deliti z drugimi. Od trenutka, ko se je pojavil pred Božjim ljudstvom, je dal vidno pričevanje o svoji preprostosti, ponižnosti, pastoralni izkušnji in globoki duhovnosti.
Jorge Mario Bergoglio je bil drugačen škof in kardinal. V Buenos Airesu, kjer je odraščal in prebil večino življenja, se je premikal z javnim prevozom ali peš, živel je v majhnem stanovanju in ne v nadškofijski rezidenci, pogosto si je kuhal sam. Obiskoval je barakarska naselja revežev, se zavzemal za odpravo revščine in nasprotoval bahavi cerkvi. Pogosto je govoril, da mora Cerkev pokazati obraz Božjega usmiljenja.
Rodil se je v Buenos Airesu v družini, ki je bila po rodu iz Piemonta, v Argentino pa se je preselila leta 1929. Jorge je bil četrti od petih otrok, oče, računovodja na železnici, se je odločil, da se bo družina povsem ukoreninila v Argentini in z otroki ni govoril italijansko. Z Jorgejem se je v italijanščini pogovarjala babica Rosa in tako se je naučil italijanskega jezika, ki ga, kot smo lahko razbrali iz njegovega prvega nagovora vernikom, govori dobro. Od tujih jezikov govori še nemško, tega jezika se je naučil na doktorskem študiju v Nemčiji. Z očetom je hodil na košarkarske tekme, z materjo je poslušal opere in opero ima še vedno zelo rad, bolj od košarke pa ga kot vsakega Južnoameričana zanima nogomet in je navijač moštva San Lorenzo. Skupaj z brati se je hitro naučil kuhati, kajti mama je bila paralizirana po rojstvu petega otroka. Otroci so kuhali po njenih navodilih.
(Avtor: www.bbc.co.u)
Vpisal se je na srednjo kemijsko šolo in obenem tudi delal, ker je oče želel, da se nauči pridnosti. Ko je pri 21 letih vstopil v jezuitski noviciat, je oče to dobro sprejel, mama pa precej težje zaradi bojazni, da ga ne bo več videvala. Diplomiral je iz filozofije in teologije. Posvečen je bil pri 32 letih. Leta 1992 je postal škof, 1998. nadškof, 2001 pa ga je Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Kot nadškof Buenos Airesa je odprl posebno telefonsko linijo samo za svoje duhovnike, da so ga lahko klicali v vsakem trenutku. Zavzemal se je za Cerkev, ki bo blizu ljudem in njihovemu trpljenju. »Najslabše za Cerkev so njena posvetnost in člani, ki imajo pred očmi le lastno kariero.« Razvijal je dialog z drugimi verstvi, še posebej z Židi in evangeličani, pa tudi z ateisti in agnostiki. Prizadeval si je za to, da bi duhovniki prevzeli skrb za prostitutke na ulicah Buenos Airesa. Varoval je krščansko idejo družine in nasprotoval uzakonitvi istospolnih porok, vendar je govoril o spoštovanju vseh, tudi homoseksualcev. Kot profesor je zahteval od študentov, da berejo Jorgeja Luisa Borgesa, ki ga sam obožuje, poleg njega pa ima rad tudi Dostojevskega, Danteja, Manzonija, Shakespearja ...
Je velik zagovornik družbene pravičnosti. Pravi, da tako kot se je komunizem izgubil v svojih nasprotjih, se bo zrušil tudi liberalizem: »Ne smemo se strinjati s pasivnim sprejemanjem tiranije gospodarstva.«
Izbira njegovega imena asociira na skromnega Frančiška Asiškega in sporoča, da se bo še naprej posvečal revnim. Tudi kot papež bo ohranil skromnost. Po izvolitvi se v hotel svete Marte, kjer so stanovali kardinali, ni odpeljal v limuzini, ki ga je čakala, ampak skupaj z drugimi kardinali v mini avtobusu. Vztrajal je tudi, da sam poravna hotelski račun. Ko pa mu je monsignor Guido Marini predlagal naj si okrog vratu obesi zlati križ, preden bo stopil pred vernike, mu je Frančišek odgovoril: »Dajte si ga sami okrog vratu, jaz bom obdržal tega železnega, ki sem ga dobil, ko sem postal škof.« Nosil je preprosto oblačilo, v katerem se je pokazal v loži bazilike, brez slovitega papeškega ogrinjala. Zavrnil je tudi varnostnike z besedami, da ni nemočen. Še nekaj nenavadnega se je zgodilo pri njegovem prvem srečanju z javnostjo. Ni razširil rok, kar je pogosto gesta vladarjev, ampak se je ljudem priklonil. Posebnost je tudi to, da je prosil za molitev s strani vernikov, preden je podelil blagoslov, kar je zelo pomenljivo dejanje. Dan po izvolitvi je obiskal baziliko Marije Velike. Papež Frančišek je na oltar Marijine kapele je položil majhen šopek rož. Nekaj časa je v tišini molil najprej kleče, nato še sede.
(Avtor: www.bbc.co.u)
Papež Frančišek bo Cerkev očistil madežev, ki včasih zatemnijo sijaj njenega obličja. Papež Frančišek bo ljudem dal občutiti svojo bližino in bo Cerkev tako dom vseh in se bodo lahko vsi počutili razumljene in ljubljene v skupnosti Cerkve. Papež je s svojo prvo pridigo, ko je maševal za Cerkev, dal vtis jasnosti, preprostosti in tudi odločnosti svojega sporočila. Kardinalov ni naslovil z 'gospodje kardinali', ampak jih je imenoval 'bratje kardinali'. Izpostavil je Svetega Duha, ki je harmonija in tudi tisti, ki s svojimi darovi v Cerkvi ustvarja raznolikost. Spregovoril je o starosti, med drugim o modrosti kot daru starosti, ki jo je treba posredovati mladim.
»Naše življenje je hoja,« je dejal papež Frančišek v prvi pridigi in spomnil na Izaijeve besede: Pridite, hodimo v luči Gospoda. Opozoril je, da ko ne hodimo, se zaustavimo. Vedno je namreč treba hoditi v Gospodovi navzočnosti, v luči Gospoda. Papež Frančišek je poudaril, da »ko hodimo brez križa, ko izpovedujemo Kristusa brez križa, nismo Gospodovi učenci: smo posvetni, smo duhovniki, redovniki a nismo Gospodovi učenci«. Spodbuja nas, da bi vsi imeli pogum za hojo v Gospodovi navzočnosti, z Gospodovim križem, da bi gradili Cerkev na Gospodovi krvi, ki jo je prelil na križu, in da bi izpovedovali eno slavo: Kristusa Križanega. »Samo tako bo Cerkev šla naprej.« so bile besede papeža Frančiška.
(Avtor: www.bbc.co.uk)
Kdo bi torej mogel trditi, da papež Frančišek ni skavt, pa čeprav nikjer nismo našli dokaza, da je dejansko dal skavtsko obljubo. Biti skavt namreč ni v prvi vrsti ceremonija obljube in rutka, ampak življenje po skavtskih vrednotah in pričevanje. In prav vse to najdemo v življenju in delovanju novega papeža, ki tudi nas, skavte, uči, kako živeti, verovati in ljubiti.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.
