SkavtNET

Priročnik za skavtske voditelje (Avtor: Marko Drnovšek)

Pravzaprav ne gre čisto povsem za novost. Priročnik je bil namreč prvič preveden in za interno uporabo Združenja (op. u. Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov/ZSKSS) izdan že leta 1992 ter nato še leta 1998 z naslovom »Priročnik za skavtske vzgojitelje«. Ko so izvodi majhne belo-zelene knjižice pošli, smo se odločili za ponoven pregled in slovnično ter slogovno izpopolnitev prevoda. Tako je spremembo doživel tudi naslov priročnika - skavtske vzgojitelje so zamenjali skavtski voditelji, preprosto zato, ker nam je ta izraz bolj domač in ga več uporabljamo. Vendar pa s tem ne želimo zmanjšati pomena vzgojnega vidika. Podnaslov priročnika je namreč »O teoriji skavtske vzgoje«. Za to torej gre - za Bi-Pijev oris skavtskege vzgoje in njenega poslanstva.

Priročnik je namenjen vsem skavtskim voditeljem, tako mlademu, nadebudnemu voditelju, ki šele stopa na pot vzgojitelja in tudi tistemu, ki se po vseh letih izkušenj želi opomniti, kako bije srce skavta in čemu ga vzgaja.

Zato te vabim na popotovanje po priročniku preko nekaj zanimivih odstavkov in Bi-Pijevih citatov. 

Kakšen je namen skavtstva?

»Namen skavtske vzgoje je dviganje državljanskih standardov, še posebej na področju značaja in zdravja; da se zamenja sebičnost s služenjem, da posamezniki postanejo učinkoviti, tako fizično kot moralno, za služenje drugim.« 

Bi-Pi je dobro poznal naravo otrok. Takole jo je opisal:

  »Glede na javno mnenje fantovskega sveta je vsakodnevno štiriurno sedenje v šolski učilnici bedna izguba časa in dneva. Kdo je že slišal kakšnega normalnega, zdravega dečka, da bi prosil očeta, naj mu kupi pisalno mizo? Ali videl dečka, ki priteče domov, da bi prosil mater, če sme sedeti za mizo?
   Zagotovo nihče. Deček ni namizna žival in ni narejen, da bi sedel. Tudi ni kak mirovnik ali privrženec rekla »previdnost na prvem mestu«, niti ni knjižni molj ali filozof.
   Je deček – Bog ga blagoslovi – poln veselja, bojevitosti, lakote, drzne navihanosti, hrupnosti, duha opazovanja in vznemirjenja, da kar prekipeva. Če ni tak, ni normalen.« 

Kakšen naj bo skavtski prostor?

»Glavni protistrup proti slabemu okolju je običajno to, da ga nadomestimo z dobrim in to najbolje naredimo z ureditvijo skavtskega prostora in organizacijo tabora. Ko rečem skavtski prostor, ne mislim na veliko šolsko dvorano, ki je priložnostno najeta, da se enkrat na teden v njej odvija polurno urjenje – za kar se je izkazalo, da tisti, ki se ukvarjajo z dečki, pogosto počnejo – ampak dejanski prostor, ki bi ga dečki vzeli za svojega, četudi bi bil zgolj klet ali podstrešje, prostor, kamor se lahko zatečejo vsak večer, če je treba, in tam najdejo prijetno delo in zabavo, mnogo različnih dejavnosti ter vedro in veselo vzdušje.« 

Vod, vod in še enkrat – VOD! 

   »V prvi vrsti: vod je šola značaja za posameznika. Za vodnika je vod priložnost, da se uči odgovornosti in kvalitet voditelja. Vod skavte uči podrediti lastni jaz interesom skupnosti, uči jih samoodpovedovanja in samoobvladanja, ki sta prirojeni v ekipnem duhu in zdravem tovarištvu.
   Da bi s sistemom vodov dosegli najboljše rezultate, je treba vodnikom naložiti pravo odgovornost, v kateri bodo imeli proste roke; če jim damo le delno odgovornost, bomo dobili le delne rezultate.« 

Zakaj je preučevanje narave ključna aktivnost v skavtstvu?

   »V tem vprašanju se skriva glavna razlika med skavti in običajnimi deškimi klubi.
   Odgovor je enostaven: »Dečkov ne želimo naučiti le, kako preživeti, ampak kako živeti, oziroma uživati življenje v najbolj vzvišenem pomenu besede«.
   Kot sem verjetno še prepogosto ponavljal, je preučevanje narave najboljše sredstvo za odpiranje dečkovega duha in razuma. Istočasno – če njihov voditelj tega cilja ne izgubi izpred oči – jim da moč, da cenijo lepoto narave in posledično umetniških del, kar jih pripelje do večjega veselja do življenja.
   Poleg tega se dečki prek čudovitega Stvarstva zavedajo Boga Stvarnika, kar skupaj z dejavnim prizadevanjem, da bi izpolnjevali Njegovo voljo v služenju bližnjim, tvori konkreten temelj vere.«

»Življenje na prostem je resnični gradnik skavtstva in ključ do njegovega uspeha./.../
   Mi nismo klub ali veroučna skupina, mi smo šola gozda. Večkrat moramo iti na prosto, za zdravje tako telesa kot duše, tako skavta kot voditelja.
   Dečki pri skavtih z radostjo pričakujejo tabor, ki je za voditelja velika priložnost.  
   Tabor ne sme iti mimo, ne da bi vsakega dečka prevzel z življenjem na prostem, okusom divjine, improviziranimi kuhinjskimi pripomočki, igrami v gozdovih ali na travnikih, iskanjem sledi in stez, s pionieristiko, z manjšimi težavami in veselim prepevanjem ob tabornem ognju.« 

Kako si je Bi-Pi predstavljal pravi skavtski tabor?

»Govoril sem o tabornem življenju. Dobro pazite, »taborno življenje« je nekaj drugega kot »življenje v šotoru«.

   »Nedolgo tega so mi pokazali model šolskega tabora za dečke. Šotori so bili lepo postavljeni v vrste in urejeno poravnani. Tabor je imel čudovit, velik šotor za jedilnico z nadvse dobro organiziranimi kuhinjami, tlakovane poti, lesene umivalnike, kopalnice in tuše ter lesena stranišča. Neko podjetje je vse to izredno dobro pripravilo in zgradilo. Uradnik, ki je bil zadolžen za organizacijo, je moral le plačati in vse je bilo urejeno. Precej enostavno in poslovno.

   Moja edina pripomba je bila, da to ni taborjenje. Življenje v šotoru je čisto druga stvar kot taborjenje. Katerikoli butec, da lahko tako rečem, zmore živeti v šotoru, kjer je samo del množice in vse naredijo namesto njega. Vendar so prednosti, ki bi jih tam morda pridobil, tako nepomembne, da bi bilo bolje, če bi ostal doma.
   Vemo, da dečke pri skavtih privlači in jih istočasno vzgaja pravo taborno življenje, v katerem tabor zgradijo oni sami, tako da si postavijo šotore in se učijo kuhati.« 

O slabih navadah je napisal takole...

   »Nekdo je nekoč napisal izboljšano verzijo knjige Skavtstvo za fante in v njej ukazal, da »skavti v nobenem primeru ne smejo kaditi.« Ponavadi je dečkom zelo tvegano ukazati, naj nečesa ne počnejo, saj to, da z nečim nasprotujejo ukazom, nemudoma postane pustolovščina.
   Odsvetujte neko stvar ali govorite o njej kot o zaničevanja vredni in bedasti stvari, pa se je bodo izogibali. Prepričan sem, da je temu nasvetu potrebno slediti, ko gre za grdo govorjenje, igre na srečo, kajenje ali druge mladostniške razvade.
   Dobro je, da med svojimi dečki ustvarimo zdravo ozračje in razširimo splošno mnenje, da je to »nekaj, kar mulci počnejo, da bi pred drugimi izgledali pametni.« 

In še za konec - Bi-Pi je v skoraj vsakem podpoglavju omenil dobro delo. Tukaj je ena izmed misli na zadnjih straneh priročnika.

»V obljubi, ki jo skavt dá, ko se pridruži gibanju, je na prvem mestu »služiti Bogu«. Bodite pozorni, da tam ne stoji »biti zvest Bogu«, ker bi to vključevalo le stanje duha, pač pa skavta nagovarja, naj nekaj stori, kar priča o pozitivni, dejavni drži.
   Glavna usmeritev skavtskega gibanja je ta, da ponuja obliko pozitivne vzgoje, namesto da bi omejevala z zabičevanjem negativnih zapovedi, saj je deček vedno raje pripravljen delati kot pa prenašati.
   Zato med druge dejavnosti v njegovem vsakdanjem življenju uvedimo navado dobrih del./.../
   Potem ko osvoji navado majhnih dobrih del, se deček nauči prve pomoči in pomaga ranjenim ter po logičnem sosledju učenja, kako rešiti življenje v primeru nesreče, razvije smisel za dolžnost do drugih in pripravljenost žrtvovati samega sebe v primeru nevarnosti. To pa ga ponovno privede do smisla požrtvovalnosti za druge, za svoj dom in svojo deželo, kar ga vodi do domovinske ljubezni in pripadnosti, ki je plemenitejša od navdušenega vihtenja zastave.« 

Sedaj si na vrsti ti, da zagrizeš v priročnik in najdeš navdih za svojo skavtsko in voditeljsko pot.

Srečno na tej poti in naj postane Priročnik za skavtske voditelje tudi tvoj del obvezne voditeljske opreme!