SkavtNET

Človekovo življenje je povsem odvisno od bogastev, ki se skrivajo v nedrjih zemlje in od rodovitnosti njene površine. Bog je v svoji previdnosti izročil zemljo človeku za življenje. Nebo je prebivališče nebeškega vladarja, zemljo pa je izročil človeškim otrokom (prim. Ps 115,16). Zemlja ni samo okvir človekovega življenja, ampak je ta z njo tesno povezan. Človek je ustvarjen iz zemlje in po njej nosi tudi ime, saj Adam pomeni ... ... Zemljak. Vse stare religije so videle tesno vez med človekom in zemljo, zato so izoblikovale izraze kot zemlja-mati in zemlja-žena. Svet, ki ga je Bog ustvaril, je naravnan na človeka. Človek je vrhunec stvarstva in po človeku, vse stvarstvo slavi Boga, kakor si kličemo v spomin pri vsaki sveti maši: »In po našem glasu ti vse stvarstvo kliče: svet, svet, svet si ti Gospod«... Božji Duh, ki daje, da neživa narava oživi, je isti Duh, ki ga Bog daje človeku, da se zave samega sebe in da v skladu z zakoni ljubezni uravnava svet, ki mu je izročen. Našo misel in naš govor oblikujejo primere iz narave. Ne le prilike, ki jih zasledimo v Svetem pismu, tudi naš vsakdan izražamo z primerjavami, s katerimi ponazorimo naše odnose in počutja. Izaija v 28. poglavju, razlaga o sadovih pravičnosti in krivičnosti: »Sejte pravičnost in želi boste ljubezen, krčite novo zemljo, da boste našli Gospoda« (Oz 10, 12).