SkavtNET

Zelo zelo mlad oblak (ve se, da je življenje oblakov kratko in razgibano) je prvič jadral čez nebo, obdan s čredo napihnjenih oblakov različnih oblik. Ko so pluli nad veliko saharsko puščavo, so ga drugi, že bolj izkušeni oblaki spodbujali: «Pohiti, pohiti! Če se boš tukaj ustavil, si izgubljen!« Oblak pa je bil , kot vsi mladi, radoveden, zato se je spustil niže od vseh ostalih oblakov, tako podobnih čredi razpršenih bizonov. »Kaj pa delaš? Dvigni se,» so kričali v veter. Oblaček pa je videl valove zlatega puščavskega peska: krasen pogled. Prav narahlo se je začel spuščati. Puščavske sipine so bile podobne oblakom, ki jih je blago božal veter.
Ena od sipin se je nasmehnila oblaku in ga pozdravila:«Živio!«
Bila je zelo prikupna, veter, ki ji je skuštral greben, jo je pravkar naredil.
»Živio. Ime mi je Ola,« se je predstavil oblak.
»Jaz sem Una,« je povedala sipina.
»Kakšno je kaj tvoje življenje tam spodaj?«
»No… Sonce in veter. Malo je vroče, a se da preživeti. Kakšno je pa tvoje življenje?«
»Sonce in veter…in veliko poti po nebu.«
»Moje življenje je zelo kratko. Ko bo ponovno pihal močan veter, bom morda izginila.«
»Ti je kaj hudo zaradi tega?«
»Malo že. Zdi se mi, da nisem za nobeno rabo.«
»Tudi jaz se bom hitro spremenil v dež in padal. Taka je moja usoda.«
Sipina se je malo zamislila in nato dejala: »Ali veš, da mi dež imenujemo Raj?«
»Nisem vedel, da sem tako pomemben,« se je nasmehnil oblak.
»Stare sipine sem slišala pripovedovati, kako nekaj lepega je dež. Takrat se me prekrijemo s čudovitimi stvarmi, ki se imenujejo trava in rože.«
»Res so čudovite, videl sem jih.«
»Jaz pa jih morda nikoli ne bom videla,« je otožno zaključila sipina.
Oblak je malce pomislil, nato pa rekel: »Lahko bi jaz deževal nate…«
»Toda potem bi umrl…«
»Ti pa bi vzcvetela,« je rekel oblak in se počasi spustil, spreminjajoč se v mavrični dež.
Naslednji dan je bila sipina vsa v cvetju.