Njemu zaupamo
Človeku zaupamo, če zna in če je pošten. Za Njega pa se nam k sreči ni treba prepričati na lastne oči. Njemu zaupamo, ker On že ve kaj dela.
Vozli in karabin (Avtor: Aleš Čerin)
Lansko leto sem se odpravil z Alešem Stražarjem, vodjo Jamske reševalne službe Slovenije, na Kras. Blizu Sežane je namreč kraška jama v katero sva se nameravala spustiti.
Predstavljajte si: Na sebi imam popolno jamarsko opremo, na glavi čelado in svetilko. Aleš privezuje 50 m dolgo vrv na drevo ob robu brezna. Vpnem se na vrv in se približam robu. Pogledam v temo brezna pod seboj. Kolena se mi narahlo zašibijo. Strah me je. Če ne bi bilo Aleša, bi verjetno kar ušel.
Aleš pravi naj pridem k njemu na drugo stran drevesa. Vpne me v nekakšen škripec, v roko mi poda vrv in pravi: »Drži! Če spustiš, te ni več.« »Kako to misliš?« in v trenutku zgrabim vrv z obema rokama. Začnem se spuščati v globino. Zelo počasi. Vsak gib premislim. V glavi mi še vedno odzvanja: »Če spustiš te ni več.« Gledam vrv pred seboj. Zavem se, da je moje življenje v tem trenutku odvisno od te vrvi, opreme in … od znanja enega človeka, ki je znal pravilno privezati vrv. Zaupanje.
Premišljujem o zaupanju. Aleša poznam že nekaj let. Na enem od skavtskih izzivov, ko nam je pokazal spretnosti z vrvjo, sem se prepričal v njegovo znanje vrvne tehnike. Menda je eden boljših v Sloveniji. Torej zaupam v človeka in v njegovo znanje. Za vrv mi je pa Aleš itak povedal, da je testirana na nekem inštitutu. Evo, spet zaupam človeku – tokrat neznanemu analitiku, ki je vrv testiral. In pa seveda Alešu, da je poštenjak, da govori resnico o testiranju vrvi.
Spuščam se v globino. Še vedno počasi in preudarno. Ugotavljam, da pravzaprav niti sebi ne zaupam preveč. »Kaj, če se mi kaj zvrti v glavi in spustim vrv…« modrujem pri sebi. In: “Če spustiš, te ni več …”
Aha, človeku zaupamo, če zna in če je pošten. Za Njega pa se nam k sreči ni treba prepričati na lastne oči. Njemu zaupamo, ker On že ve kaj dela.
Vozli in karabin (Avtor: Aleš Čerin)
Predstavljajte si: Na sebi imam popolno jamarsko opremo, na glavi čelado in svetilko. Aleš privezuje 50 m dolgo vrv na drevo ob robu brezna. Vpnem se na vrv in se približam robu. Pogledam v temo brezna pod seboj. Kolena se mi narahlo zašibijo. Strah me je. Če ne bi bilo Aleša, bi verjetno kar ušel.
Aleš pravi naj pridem k njemu na drugo stran drevesa. Vpne me v nekakšen škripec, v roko mi poda vrv in pravi: »Drži! Če spustiš, te ni več.« »Kako to misliš?« in v trenutku zgrabim vrv z obema rokama. Začnem se spuščati v globino. Zelo počasi. Vsak gib premislim. V glavi mi še vedno odzvanja: »Če spustiš te ni več.« Gledam vrv pred seboj. Zavem se, da je moje življenje v tem trenutku odvisno od te vrvi, opreme in … od znanja enega človeka, ki je znal pravilno privezati vrv. Zaupanje.
Premišljujem o zaupanju. Aleša poznam že nekaj let. Na enem od skavtskih izzivov, ko nam je pokazal spretnosti z vrvjo, sem se prepričal v njegovo znanje vrvne tehnike. Menda je eden boljših v Sloveniji. Torej zaupam v človeka in v njegovo znanje. Za vrv mi je pa Aleš itak povedal, da je testirana na nekem inštitutu. Evo, spet zaupam človeku – tokrat neznanemu analitiku, ki je vrv testiral. In pa seveda Alešu, da je poštenjak, da govori resnico o testiranju vrvi.
Spuščam se v globino. Še vedno počasi in preudarno. Ugotavljam, da pravzaprav niti sebi ne zaupam preveč. »Kaj, če se mi kaj zvrti v glavi in spustim vrv…« modrujem pri sebi. In: “Če spustiš, te ni več …”
Aha, človeku zaupamo, če zna in če je pošten. Za Njega pa se nam k sreči ni treba prepričati na lastne oči. Njemu zaupamo, ker On že ve kaj dela.
