Naš vsakdanji križ...
Bil je nek siromašen in preprost človek. Zvečer, po težkem dnevu, se je vračal domov ves utrujen in nerazpoložen. Z zavistjo je opazoval ljudi, ki so se prevažali v avtomobilih ali pa sedeli v gostilni in mirno pili pivo. Njim je dobro, je mrmral človek...
Oni sploh ne vedo, kaj pomeni trpeti. O, ko bi imeli oni moj križ in ga morali nositi! Bog je z mnogo razumevanja in potrpežljivosti poslušal vsakodnevno jamranje tega. Nekega večera, ko se je vračal domov, ga je počakal pred hišo.
"O to si ti, Gospod!" reče presenečeni človek. "Ne me obtoževati. Ti sam veš, kako je težak križ, ki si mi ga naložil na ramena."
Gospod se je blago nasmehnil: "Pojdi z menoj. Dal ti bom možnost, da si izbereš drugi križ." Človek se je nenadoma znašel v velikanski votlini. Arhitektura je kazala njen božanski izgled. Notri je bilo naloženih zelo veliko križev: majhnih, velikih, obloženih z biseri, gladkih, hrapavih, težkih, lahkih…
"To su križi, ki jih nosijo ljudje. Lahko svobodno izbereš, tistega, ki ga želiš."
Človek je z velikim veseljem odvrgel z ramen svoj križ in začel izbirati druge križe. Najprej je preizkusil lahek križ, vendar je bil nekoliko večji in zelo neudoben za nošenje. Potem je vzel križ, ki ga nosi škof, vendar je bil neobičajno težak zaradi odgovornosti in žrtev. Na ramena si je poskušal postaviti gladek križ, vendar je kmalu ugotovil, da ga zelo žuli. Opazil je tudi srebrni križ, vendar je občutil samoto in zapuščenost, ko ga je vzel na svoje rame. Tako je preizkusil vse, enega za drugim, vendar je ob vsakem imel neko pripombo.
Končno je v nekem kotu našel križ, ki je bil precej obrabljen od dolge uporabe. Zazdelo se mu je, da je ta narejen prav za njega. Postavil si ga je na ramena in vzkliknil: "Vzel bom ta križ. Zelo dobro mi pristoji!"
Gospod ga je pogledal s svojim blagim pogledom in človek je v trenutku prepoznal ta križ. Bil je to njegov lastni križ, ki ga je odložil, ko je stopil v votlino in ki ga je nosil že vse svoje življenje.
"O to si ti, Gospod!" reče presenečeni človek. "Ne me obtoževati. Ti sam veš, kako je težak križ, ki si mi ga naložil na ramena."
Gospod se je blago nasmehnil: "Pojdi z menoj. Dal ti bom možnost, da si izbereš drugi križ." Človek se je nenadoma znašel v velikanski votlini. Arhitektura je kazala njen božanski izgled. Notri je bilo naloženih zelo veliko križev: majhnih, velikih, obloženih z biseri, gladkih, hrapavih, težkih, lahkih…
"To su križi, ki jih nosijo ljudje. Lahko svobodno izbereš, tistega, ki ga želiš."
Človek je z velikim veseljem odvrgel z ramen svoj križ in začel izbirati druge križe. Najprej je preizkusil lahek križ, vendar je bil nekoliko večji in zelo neudoben za nošenje. Potem je vzel križ, ki ga nosi škof, vendar je bil neobičajno težak zaradi odgovornosti in žrtev. Na ramena si je poskušal postaviti gladek križ, vendar je kmalu ugotovil, da ga zelo žuli. Opazil je tudi srebrni križ, vendar je občutil samoto in zapuščenost, ko ga je vzel na svoje rame. Tako je preizkusil vse, enega za drugim, vendar je ob vsakem imel neko pripombo.
Končno je v nekem kotu našel križ, ki je bil precej obrabljen od dolge uporabe. Zazdelo se mu je, da je ta narejen prav za njega. Postavil si ga je na ramena in vzkliknil: "Vzel bom ta križ. Zelo dobro mi pristoji!"
Gospod ga je pogledal s svojim blagim pogledom in človek je v trenutku prepoznal ta križ. Bil je to njegov lastni križ, ki ga je odložil, ko je stopil v votlino in ki ga je nosil že vse svoje življenje.
