Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan
Prerok Izaija nas želi popeljati v praznovanje Jezusovega rojstva: Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.
Tudi vsem ljudstvom našega časa, ki hitijo v temi toženja, nerganja, brezvoljnosti, žalosti in obupa po svojih opravkih, je zasijala luč. Toda premalo je, da svetloba zasveti, če luči nihče ne opazi in se ne ustavi… vsaj za trenutek v diru življenja.
Vsi smo podobni pastirjem… Ti so slišali glas angela in šli… Zakaj? Čemu?
Vsi niso točno vedeli zakaj so sledili veselemu sporočilu... Eni so verjeli besedam angela, drugi so šli zaradi radovednosti, tretji, ker jim je bil že dolgčas. V tej noči je najpomembnejše iti za glasom srca. Pastirji so mu sledili … prepustimo se mu voditi tudi mi! Še posebej v tej noči radosti. Temu glasu so sledili tudi tisti pastirji, ki v svojem srcu niso zmogli prestopiti praga razumskega dojemanja stvarnosti. Tako mnogi tega tudi danes ne zmorejo. Toda, če bodo vztrajno hodili za tem glasom angela, ki vabi, bodo tudi ti enkrat uspeli ne samo gledati jaslic, ampak v njih videti Božje posredovanje za človeka. Videti simbol tistega trenutka, ki se je zgodil pred več kot dva tisoč leti in se še dogaja danes …Trenutka, ko se je nebo dotaknilo zemlje. Ko je Bog želel človeku ponovno prinesti vero v smisel življenja, dovolj upanja, da bi storil korake k večni ljubezni, ki se nam razodeva v tej noči …
Če si takšno gledanje srca morda težko predstavljamo, poglejmo kakšnega otroka pred jaslicami. Očke jim kar žarijo ob pogledu na pastirje, ovčke, hlevček, Jožefa, Marijo in dete Jezusa. Kajti žari jim tudi srce, ki je polno Božje skrivnostnosti. Saj je v srcu poleg Božje ljubezni tudi vera in upanje. Če nas je Božja svetloba te svete noči že dosegla, potem slišimo glas angelov in se naše srce ne boji stopiti na pot, ki nas pripelje do hlevčka in obljubljenega znamenja. Da bi videli tistega, ki prebuja veselje in upanje srca. In če žarek božje ljubezni sveti nocoj tudi v tvojem srcu, te nobeno razočaranje, nobena nesreča, noben še tako bridek udarec, nobena žalost ne more dotolči. Ker veš, da nisi sam.
Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Imenuje se čudoviti svetovalec, močni Bog, večni Oče, Knez miru.
Vsi niso točno vedeli zakaj so sledili veselemu sporočilu... Eni so verjeli besedam angela, drugi so šli zaradi radovednosti, tretji, ker jim je bil že dolgčas. V tej noči je najpomembnejše iti za glasom srca. Pastirji so mu sledili … prepustimo se mu voditi tudi mi! Še posebej v tej noči radosti. Temu glasu so sledili tudi tisti pastirji, ki v svojem srcu niso zmogli prestopiti praga razumskega dojemanja stvarnosti. Tako mnogi tega tudi danes ne zmorejo. Toda, če bodo vztrajno hodili za tem glasom angela, ki vabi, bodo tudi ti enkrat uspeli ne samo gledati jaslic, ampak v njih videti Božje posredovanje za človeka. Videti simbol tistega trenutka, ki se je zgodil pred več kot dva tisoč leti in se še dogaja danes …Trenutka, ko se je nebo dotaknilo zemlje. Ko je Bog želel človeku ponovno prinesti vero v smisel življenja, dovolj upanja, da bi storil korake k večni ljubezni, ki se nam razodeva v tej noči …
Če si takšno gledanje srca morda težko predstavljamo, poglejmo kakšnega otroka pred jaslicami. Očke jim kar žarijo ob pogledu na pastirje, ovčke, hlevček, Jožefa, Marijo in dete Jezusa. Kajti žari jim tudi srce, ki je polno Božje skrivnostnosti. Saj je v srcu poleg Božje ljubezni tudi vera in upanje. Če nas je Božja svetloba te svete noči že dosegla, potem slišimo glas angelov in se naše srce ne boji stopiti na pot, ki nas pripelje do hlevčka in obljubljenega znamenja. Da bi videli tistega, ki prebuja veselje in upanje srca. In če žarek božje ljubezni sveti nocoj tudi v tvojem srcu, te nobeno razočaranje, nobena nesreča, noben še tako bridek udarec, nobena žalost ne more dotolči. Ker veš, da nisi sam.
Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Imenuje se čudoviti svetovalec, močni Bog, večni Oče, Knez miru.
