Zbogom, prijatelj!
Odšel je prijatelj.
Odšel je visoko na gori, daleč od doline,
kjer je posegal po nebu in imel svet na dlani.
Odšel je naš prijatelj Rok.
Rok Ružič (Avtor: osebni arhiv)
Rok je postal neločljivo povezan s skavti pri svojih 9-ih letih (leta 1997), ko je na vzhodnejši polovici takrat skupnega stega Ljubljana 4 pričela v fužinski džungli loviti 1. generacija volčičev in volkuljic. Stari volkovi in navdušeno mlado krdelo so postajali vse bolj povezani in nastala so prva prijateljstva.
Volčič Rok je 2 leti rasel in se krepil ter se z močno generacijo 88' poslovil od brezskrbne igrivosti ter se podal za iskanjem Bi-Pi-jevih skavtskih modrosti in načel. Pridružil se je vodu merjascev, do katerega je skozi vsa leta v četi ustvaril zdrav in odgovoren odnos pripadnosti. Na njegovem prvem poletnem taboru leta 2000 je dobil skavtsko ime Odštekani merjasec, na katerega je bil vedno ponosen in je odlično opisovalo njegove domiselne ideje in samosvoj način razmišljanja. Ognji, vezave, bivakiranja, dolgi pohodi, premagovanje svojih meja so bili elementi skavtstva v naravi. In naravo je vzljubil. Kot zastavonoša in vodnik se je vedno zavedal tradicije voda, tudi zastavice, ki ima svoj »štil« še od samega začetka veje IV (leta 1993). Ni hotel voditi povprečnega voda, nasprotno, želel si je izstopati po dobrem, strmel je k nadgradnji in iskal najboljše; tako v sebi kot pri bratih skavtih.
Leta 2004 je z generacijo prijateljev iz džungelskih dni prestopil v NoPP. Po letu dni je okrepil klan popotnikov in popotnic. Vse bolj je na dan prihajala njegova pripravljenost, zagnanost in sposobnost za voditeljstvo in tako je kot rover na služenju pokazal izjemno željo po vodenju fužinske čete. Postal je del močne voditeljske ekipe, ki ni bila močna le v idejah in vodenju, ampak se je njihova kvaliteta pokazala tudi v zrelih prijateljskih odnosih. Dihali so drug za drugega.
Med tem se je udeležil prvega slovenskega Jamboreeja na katerem je sodeloval od prvega do zadnjega dne – od postavitve prvega šotora do zadnjega opranega tlakovca. Skavtstvo je bilo tako jasno in močno zasidrano v njegovem srcu.
Po 4 letih nabiranja izkušenj za voditeljstvo je leta 2008 prevzel fužinsko četo v času, ko so bile generacije skavtov majhne. Takrat je do izraza prišla njegova naravnanost iz vodniških dni – na prvem mestu je kvaliteta in z njo pride tudi kvantiteta. Ohranjal je tradicijo posebnosti fužinske čete in okoli sebe je zbral voditelje, s katerimi je ostal prijatelj do konca. V tem času je vodil TZV (2009) ter se udeleževal dogodkov na regijski in državni ravni.
Po treh letih vodenja čete je delo prepustil mlajšim, v tem obdobju je uspel oblikovati zdravo jedro mladih skavtov, ki bodo prav v naslednjih letih pomembno soustvarjali fužinski steg. Ob tem je spoznal raznolikost in lepoto slovenske narave ter okrepil mladostniško ljubezen do gora in osvajanje njihovih vrhov. Prevzel je generacijo PP in z vizijo služenja, poti in skupnosti jih je odpeljal na potovalni tabor po Makedoniji (2012). Ta je pomembno zaznamoval skavtsko pot večine od njih in danes so že voditelji. Po tistem poletju je še eno leto vodil klan, nato pa se je odločil, da zaključi kot voditelj veje in se posveti delu na ravni celotnega stega.
Izkazalo se je, da steg še kako potrebuje njegove dragocene izkušnje in modre odločitve, kajti leta 2013 je steg s skupnim taborom za vse trenutne in bivše skavte v Dešeči vasi pri Žužemberku praznoval 20 let delovanja na Fužinah. Aktivno je prevzel organizacijo tabora, ki se je pripravljal skozi celotno skavtsko leto in se ga je na koncu udeležilo preko 100 udeležencev.
Po tem projektu je našel motiv in željo za še dodatni dve leti pri skavtih, pri čemer je pomembno vplival na vizijo in usmeritve stega v naslednjih letih. Čisto na koncu svoje skavtske poti je namreč prevzel še vlogo stegovodje in konec skavtskega leta 2015 napovedal, da se umika iz aktivnega skavtstva. A vendar je ob tem dal jasno vedeti, da bo pogrešal način življenja, ki je bil vedno del njega in nam ponudil roko nesebične pomoči tudi v prihodnje.
Danes lahko samo ugibamo, koliko svojega časa je podaril skavtom v 20-ih letih, koliko ur je namenil vzgoji mladih, kaj vse jim je dal in kako smo mi vsi prav zaradi njega rasli. Zagotovo je pustil neizbrisen pečat svojega truda in steg je tudi zaradi njega drugačen. Zapustil nam je svoj način razmišljanja, odgovornost do dela in načelnost ter nam s tem dal jasen zgled človeka, ki je skavtom predan s svojim življenjem.
Zbogom, prijatelj!
V sredo, 27.1.2016 ob 19h bo v župnijski cerkvi Vstalega Kristusa na Fužinah sv. maša in molitev za Roka. Skavti smo povabljeni, da pridemo v krojih.
