V davnine po korenine – na otoku Brownsea
Kompas zgornjeposoških tabornikov in skavtov je pokazal isto smer neba. Prerasli smo mite o različnih ideologijah, pogledih na svet in si priznali, da živimo v istem duhu – duhu narave, izzivov, okoljske vzgoje...
slabo vreme ni pokvarilo naše volje (Avtor: Nina Lipušček - Skrbna želva)
Po tem koraku ni bilo potrebno veliko.
Voditeljice in voditelji tolminskih gamsov in bovških skavtov ter vodnice in vodniki roda puntarjev smo združili naše ideje, znanja, drznosti… in se ponosno lotili našega skupnega taborniško- skavtskega projekta. Našim vodnicam, gozdovnicam, popotnicam, izvidnikom in gozdovnikom smo pripravili dan, namenjen podoživljanju prvega tabora, ki se je odvijal pred 100 leti.
In zakaj smo vrteli čas nazaj??? Odgovor je preprost… Prav prvi tabor 100 let nazaj pod vodstvom Baden-Powell-a na angleškem otoku Brownsea, štejemo za začetek skavtskega in taborniškega gibanja. In do danes se nas je nabralo več kot 28 milijonov.
Začeli smo tipično angleško – s kislim vremenom… Ker pa skavti in taborniki ne poznamo dobrega in slabega vremena – le slabo in dobro opremo – se nismo dali. Nismo bili vsi opremljeni z Gore-tex jaknami in nepremočljivimi čevlji. Da smo ostali suhi je bila dovolj oprema v srcu – želja, da bi skupaj užili dan.
Baden-Powell nas je napotil na otok Brownsea z besedami: »Življenje skavta in tabornika je veličastno življenje. Ne more ga živeti vsakdo, ki si ga želi. Treba se je nanj pripraviti.« Čez reko Sočo smo nato presplavarili na otok Brownsea. Tam so nas čakale prve spoznavne igre.
Po kratkem oddihu v suhem zavetju taborniške sobe v Tolminu in kosilu se nas je usmililo tudi sonce, ki nam je naravo posušilo do te mere, da smo delavnice in veliko igro izpeljali brez prilagajanja na deževno vreme.
V sklopu delavnic smo se spoznavali načine in pogoje bivakiranja, vozlanje, različne načine signalizacije in hrano, ki nam jo nudi narava. Zaključek delavnic je bil sledeč – v naravi znamo preživeti – postlali bi si, lačni nebi ostali in v stiski bi znali opozoriti nase in s pomočjo vidne in slišne signalizacije poklicati pomoč.
Po delavnicah se je bližala peta popoldan. Po angleški tradiciji, ki jo je tudi Baden-Powell negoval na prvem taboru, je bil to čas za čaj. Tisti 'ta pravi' – v lični porcelanasti skodelici z dodatkom mleka. In seveda k čaju sodi malo kramljanja in ponoven nagovor Baden-Powell-a: »Na srce vam polagam – bodite ponosni na svojo tradicijo, bodite ponosni na svoj narod, na svoj rod, svojo družino in svoje brate in sestre skavte in tabornike. Danes se o tradiciji učite, ko odrastete, boste tradicijo vi učili prihodnje rodove«.
Sledila je velika igra. V njej smo udeleženci porazdeljeni po taborih skušali s pomočjo taborniško-skavtskih dvobojev priti do simbolov domovine, skavtstva in taborništva, narave ter skavtskih in taborniških veščin. Misleci so simbole videli pri starinarjih, o njih poročali nabiralcem, ki so simbole poskušali iztržiti od trgovca. Za srečen prihod simbolov do taborov posameznih ekip in njihovo varnost v taborih pa so poskrbeli vojaki. Težavnost naloge so popestrili barbari, ki so mislece, nabiralce in vojake ovirali pri njihovih nalogah. In po načelu 'važno je sodelovati in ne zmagati', smo bili na koncu vsi zmagovalci.
Po odpeti skavtski in taborniški himni smo z zadnjim posvetilom Baden-Powell-a zapustili 'otok Brownsea': »Ko pa boste zapustili ta otok ne pozabite – živite svoje taborništvo in skavtstvo povsod, kjer boste.
Čeprav smo nekateri posledice kislega vremena v obliki prehladov čutili še cel teden, so nam za spomin ostala vsa nora dogajanja tistega dne… in dokolenke, ki nas bodo s svojo oranžno-peščeno barvno kombinacijo in logotipom našega dogodka opominjale na našo zgornjeposoško taborniško- skavtsko navezo...
slabo vreme ni pokvarilo naše volje (Avtor: Nina Lipušček - Skrbna želva)
Voditeljice in voditelji tolminskih gamsov in bovških skavtov ter vodnice in vodniki roda puntarjev smo združili naše ideje, znanja, drznosti… in se ponosno lotili našega skupnega taborniško- skavtskega projekta. Našim vodnicam, gozdovnicam, popotnicam, izvidnikom in gozdovnikom smo pripravili dan, namenjen podoživljanju prvega tabora, ki se je odvijal pred 100 leti.
In zakaj smo vrteli čas nazaj??? Odgovor je preprost… Prav prvi tabor 100 let nazaj pod vodstvom Baden-Powell-a na angleškem otoku Brownsea, štejemo za začetek skavtskega in taborniškega gibanja. In do danes se nas je nabralo več kot 28 milijonov.
Začeli smo tipično angleško – s kislim vremenom… Ker pa skavti in taborniki ne poznamo dobrega in slabega vremena – le slabo in dobro opremo – se nismo dali. Nismo bili vsi opremljeni z Gore-tex jaknami in nepremočljivimi čevlji. Da smo ostali suhi je bila dovolj oprema v srcu – želja, da bi skupaj užili dan.
Baden-Powell nas je napotil na otok Brownsea z besedami: »Življenje skavta in tabornika je veličastno življenje. Ne more ga živeti vsakdo, ki si ga želi. Treba se je nanj pripraviti.« Čez reko Sočo smo nato presplavarili na otok Brownsea. Tam so nas čakale prve spoznavne igre.
Po kratkem oddihu v suhem zavetju taborniške sobe v Tolminu in kosilu se nas je usmililo tudi sonce, ki nam je naravo posušilo do te mere, da smo delavnice in veliko igro izpeljali brez prilagajanja na deževno vreme.
V sklopu delavnic smo se spoznavali načine in pogoje bivakiranja, vozlanje, različne načine signalizacije in hrano, ki nam jo nudi narava. Zaključek delavnic je bil sledeč – v naravi znamo preživeti – postlali bi si, lačni nebi ostali in v stiski bi znali opozoriti nase in s pomočjo vidne in slišne signalizacije poklicati pomoč.
Po delavnicah se je bližala peta popoldan. Po angleški tradiciji, ki jo je tudi Baden-Powell negoval na prvem taboru, je bil to čas za čaj. Tisti 'ta pravi' – v lični porcelanasti skodelici z dodatkom mleka. In seveda k čaju sodi malo kramljanja in ponoven nagovor Baden-Powell-a: »Na srce vam polagam – bodite ponosni na svojo tradicijo, bodite ponosni na svoj narod, na svoj rod, svojo družino in svoje brate in sestre skavte in tabornike. Danes se o tradiciji učite, ko odrastete, boste tradicijo vi učili prihodnje rodove«.
Sledila je velika igra. V njej smo udeleženci porazdeljeni po taborih skušali s pomočjo taborniško-skavtskih dvobojev priti do simbolov domovine, skavtstva in taborništva, narave ter skavtskih in taborniških veščin. Misleci so simbole videli pri starinarjih, o njih poročali nabiralcem, ki so simbole poskušali iztržiti od trgovca. Za srečen prihod simbolov do taborov posameznih ekip in njihovo varnost v taborih pa so poskrbeli vojaki. Težavnost naloge so popestrili barbari, ki so mislece, nabiralce in vojake ovirali pri njihovih nalogah. In po načelu 'važno je sodelovati in ne zmagati', smo bili na koncu vsi zmagovalci.
Po odpeti skavtski in taborniški himni smo z zadnjim posvetilom Baden-Powell-a zapustili 'otok Brownsea': »Ko pa boste zapustili ta otok ne pozabite – živite svoje taborništvo in skavtstvo povsod, kjer boste.
Čeprav smo nekateri posledice kislega vremena v obliki prehladov čutili še cel teden, so nam za spomin ostala vsa nora dogajanja tistega dne… in dokolenke, ki nas bodo s svojo oranžno-peščeno barvno kombinacijo in logotipom našega dogodka opominjale na našo zgornjeposoško taborniško- skavtsko navezo...
+23
