Taborna šola Trener 2016 - "Tukaj sem!"
Generacija TŠ Trener 2016 (Avtor: Simon Drnovšek)
Kljub temu, da smo »do nekega kraja« prišli iz različnih stegov, smo se med seboj že (skoraj) vsi poznali. Voditelji taborne šole (TŠ) so nas s svojo navdušenostjo in pristnostjo prijetno sprejeli in že je bilo čutiti, da med nami nastaja vez prijateljstva. Polni navdušenja in pričakovanj smo na opeke napisali svoja imena in vedeli smo, da je pred nami nova življenjska dogodivščina. Taka, ki bo zelo obogatila, prevetrila (in najbrž tudi malo spremenila) to našo odgovorno igro – skavtstvo.
Združeni v Združenju združeno dvignili zastave. (Avtor: Simon Drnovšek)
»V sanjah so se mu prikazale stopnice, ki so bile postavljene na zemljo, vrh pa jim je segal do neba. In po njih so Božji angeli hodili gor in dol.« (1 Mz 28, 12)
Ko se je stemnilo, so tudi nas čakale »stopnice do neba«… Lestev, ki je bila prislonjena do okna zvonika, je bila naša pot. Mislim, da je za večino od nas (najbrž vse) bil to prvovrsten način vstopa v cerkev. Vstopali smo v »nebesa«, v Božjo hišo. Od tam je bil vsak posebej poklican po imenu, kar je v nas ponovno zanetilo močno željo po služenju in vsi smo pogumno in zavestno klicu odgovorili s »TUKAJ SEM«. Zamenjali smo stegovsko rutko z rutko izobraževanja in naša TŠ se je uradno začela...
Ko smo bili vsi poklicani smo z vsem potrebnim gradbenim materialom zamešali malto in postavili prav poseben temelj…
»Glej, jaz bom s teboj in varoval te bom, kjer koli boš hodil, in pripeljal te bom nazaj v to deželo. Zares te ne bom zapustil, dokler ne storim, kar sem ti obljubil.« 16 Ko se je Jakob prebudil, je rekel: »Zares, GOSPOD je na tem kraju, pa nisem vedel.« (1 Mz 28,15-16)
Skozi taborno šolo nas je spremljalo tudi »drevo spoznanja«. Po vsaki temi smo na liste tega drevesa napisali vrednotenje teme, na sadove pa smo vsak večer napisali naše občutke. Dan za dnem smo preko tem, pogovorov in osebnih spremljanj s pomočjo voditeljev, ki so nam bili v veliko oporo, prihajali do novih spoznanj, reševali razna vprašanja in premagovali izzive. Kot skupina smo gradili odnose in rasli v medsebojni povezanosti. Rasla pa je tudi naša »gradnja«. Vsak dan smo namreč na temelj dodali nekaj opek in počasi počasi smo že dobivali obliko…
Na levi drevo spoznanja, na katerega smo po vsaki temi pripenjali listke in po vsakem dnevu sadove. Na desni drevo življenja – naše skavtske rutke in obljube. (Avtor: Simon Drnovšek)
»Potem se je Jakob zaobljubil in rekel: »Če bo Bog z menoj in me bo varoval na poti, po kateri hodim, če mi bo dajal kruha, da ga bom jedel, in obleko, da se bom oblačil, 21 in če se bom srečno vrnil v očetovo hišo, bo GOSPOD moj Bog.« (1 Mz 28, 20-21)
Drevo spoznanja je bilo iz dneva v dan polnejše in modrejše in z njim tudi mi. V nas je rasel občutek pripadnosti in odgovornosti do našega Združenja in skavtstva. Naši cilji so postali višji, razmišljati smo začeli širše in naše želje so postale večje. Rasli pa smo tudi na področjih kjer so nam pomagale kateheze, molitve in doživete svete maše. Ugotovili smo, da lahko iz opek naredimo marsikaj, a če ni malte, ki bo vse skupaj med seboj povezala, se bodo opeke prej ali slej porušile. Ta »malta« je Bog, v katerega moramo zaupati in mu dovoliti, da blagoslavlja naše načrte in nas podpira, saj bomo le tako vedno bolj napredovali.
…tudi naša gradnja je rasla. Postavili smo kapelico.
Vsak dan smo se »vgrajevali« v skavtske in božje roke in nastala je lepa kapelica s podobo svete trojice. (Avtor: Simon Drnovšek)
»Ta kamen pa, ki sem ga postavil za spomenik, bo Božja hiša. In od vsega, kar mi boš dal, ti bom zagotovo dajal desetino.« (1 Mz 28,22)
Iz naših opek smo tudi mi sezidali »malo Božjo hišo«. Kapelico smo posvetili Sveti Trojici in vanjo postavili čudovito ikono ruskega meniha Andreja Rubljova. Povabili smo Boga, da prebiva v njej, prav tako pa smo ga z zaključno sveto mašo povabili, da pride in prebiva v naših srcih. Pri sveti maši smo ponovno okoli vratu prejeli naše rutke ter slovesno obnovili skavtsko obljubo.
Ta TŠ je bila zares bogata izkušnja. Poleg novega zagona in znanja smo okrepili tudi naša prijateljstva ter premagali marsikatere meje. Zahvala, da smo vse to doživeli, pa gre seveda našim voditeljem, ki so nas v tem času spremljali, spodbujali in usmerjali na tem raziskovanju.
Vsi smo si različni in vsak izmed nas je edinstvena opeka, vendar smo vsi mi gradniki našega Združenja, za katerega smo odgovorni. Mi smo to odgovornost sprejeli in verjamemo, da bomo z našo raznolikostjo in Božjim blagoslovom pripomogli h gradnji te čudovite umetnine skavtstva.
