Taborna šola Pota 4 – Quo Vadis se je končala!
Začeli smo na železniški postaji v Medvodah, v »rahlem« dežju prehodili pot do Trboj, naslednji dan do Kranja, zadnjo noč pa smo prespali v Škofji Loki. Končni vtis: Bilo je noro dobro
skupinska (Avtor: POTA4)
Kot sem že povedal, smo z našim urjenjem začeli v Medvodah, in sicer 15. septembra 2006 ob 10-ih. Vseh 29 udeležencev (20 deklet in 9 fantov) je pot najprej vodila za Savlom. Sledilo je spoznavanje z ostalimi sourjenci. Na poti nas je čakal Robert Baden-Powell, ki nam je predstavil njegovo življenjsko pot, kasneje na poti smo srečali še njegovo ženo Olave, kateri smo pomagali urediti dogodke iz Baden-Powellovega življenja po letnicah. V Trbojah smo se nastanili v hišo, zabavali rimske bogove z »Ludi Publici«, sledila je sveta maša, na kateri smo naše rutkezamenjali za zelene rutke taborne šole.
V soboto je sledila pot v Kranj. Dan je bil zanimiv, vsi so skrbeli za nas po njihovih najboljših močeh. Naučili smo se veliko novega o veji VV. Seveda dneva ne bi mogli imeti brez Ludi Publici, na žalost je Martina od igre odnesla mnogo več kot mi: mavčno oblogo na nogi.
V nedeljo smo zjutraj odšli k sv. maši v bližnjo cerkev, tokrat že kot člani čete. Po kosilo, ki smo si ga skuhali sami, nas je pot vodila na potep, vsak vod je odšel v svojo stran. Fantovski vod je seveda dobil destinacijo z najbolj razgibano potjo, na kateri pa smo si hoteli ogledati še sosednji hrib (beri da smo zašli s prave poti). Na srečo smo zamudili »samo« 22 minut. Verjetno veste kaj bi to pomenilo v pravi četi, a na srečo so bile punce bolj popustljive in so nam naložile lažjo odkupnino za 22 minut mirnega stanja v kvadratu. Ker ni kazalo na to, da bi se vreme lahko kaj izboljšalo, smo postavljanje šotorov in kurjenje ognja preskočili ter se odpravili spat po pisku tišine.
V ponedeljek nas je zbudil alarm, ki je oznanjal da gori Rim. Odpravili smo se proti železniški postaji v Kranju. Železna cesta nas je vodila v Škofjo Loko, kjer smo najprej pozajtrkovali, nato pa nadaljevali s potjo, na kateri smo videli nekaj precej nenavadnih sledi. Te sledi so nas pripeljale v vejo PP. Večer je potekal v stilu Rimljanov. Nepozaben večer, ki smo ga zaključili z igro in po polnoči še s torto. Praznovali smo namreč rojstni dan naše sourjenke Vanje.
Noč iz ponedeljka na torek je bila po čudnem naključju zelo kratka. A vsi smo se brez težav spravili na noge. Če nam prejšnji dan ni uspelo napisati misli za zlate knjižice, smo to lahko počeli še v torek, nato smo odšli v puščavo, razmišljat ob odlomku iz Svetega Pisma. Po kosilu je sledila maša, pri kateri smo dobili nazaj naše rutke.
Da pa ne boste mislili, da smo se le sprehajali, se igrali in spali, vam moram povedati še, da smo se med časom taborne šole naučili veliko o skavtski metodi, o tem kakšen mora biti skavtski voditelj, o skavtski duhovnosti, o komunikaciji, o mednarodnem skavtstvu (zahvala Poloni Jarc za pogovor ob diapozitivih), o strukturi ZSKSS, o dokumentih in listinah ter seveda o SKVO-ju in načrtovanju. Taborna šola se je torej izkazala za uspešno, saj smo jo vsi zapustili z mnogimi novimi znanji in poznanstvi. Najlepša hvala torej voditeljem Bojanu, Tanji, Tini, Tomiju in Ireni, duhovnemu asistentu Gregorju ter tehničnima Urški in Marku.
skupinska (Avtor: POTA4)
V soboto je sledila pot v Kranj. Dan je bil zanimiv, vsi so skrbeli za nas po njihovih najboljših močeh. Naučili smo se veliko novega o veji VV. Seveda dneva ne bi mogli imeti brez Ludi Publici, na žalost je Martina od igre odnesla mnogo več kot mi: mavčno oblogo na nogi.
V nedeljo smo zjutraj odšli k sv. maši v bližnjo cerkev, tokrat že kot člani čete. Po kosilo, ki smo si ga skuhali sami, nas je pot vodila na potep, vsak vod je odšel v svojo stran. Fantovski vod je seveda dobil destinacijo z najbolj razgibano potjo, na kateri pa smo si hoteli ogledati še sosednji hrib (beri da smo zašli s prave poti). Na srečo smo zamudili »samo« 22 minut. Verjetno veste kaj bi to pomenilo v pravi četi, a na srečo so bile punce bolj popustljive in so nam naložile lažjo odkupnino za 22 minut mirnega stanja v kvadratu. Ker ni kazalo na to, da bi se vreme lahko kaj izboljšalo, smo postavljanje šotorov in kurjenje ognja preskočili ter se odpravili spat po pisku tišine.
V ponedeljek nas je zbudil alarm, ki je oznanjal da gori Rim. Odpravili smo se proti železniški postaji v Kranju. Železna cesta nas je vodila v Škofjo Loko, kjer smo najprej pozajtrkovali, nato pa nadaljevali s potjo, na kateri smo videli nekaj precej nenavadnih sledi. Te sledi so nas pripeljale v vejo PP. Večer je potekal v stilu Rimljanov. Nepozaben večer, ki smo ga zaključili z igro in po polnoči še s torto. Praznovali smo namreč rojstni dan naše sourjenke Vanje.
Noč iz ponedeljka na torek je bila po čudnem naključju zelo kratka. A vsi smo se brez težav spravili na noge. Če nam prejšnji dan ni uspelo napisati misli za zlate knjižice, smo to lahko počeli še v torek, nato smo odšli v puščavo, razmišljat ob odlomku iz Svetega Pisma. Po kosilu je sledila maša, pri kateri smo dobili nazaj naše rutke.
Da pa ne boste mislili, da smo se le sprehajali, se igrali in spali, vam moram povedati še, da smo se med časom taborne šole naučili veliko o skavtski metodi, o tem kakšen mora biti skavtski voditelj, o skavtski duhovnosti, o komunikaciji, o mednarodnem skavtstvu (zahvala Poloni Jarc za pogovor ob diapozitivih), o strukturi ZSKSS, o dokumentih in listinah ter seveda o SKVO-ju in načrtovanju. Taborna šola se je torej izkazala za uspešno, saj smo jo vsi zapustili z mnogimi novimi znanji in poznanstvi. Najlepša hvala torej voditeljem Bojanu, Tanji, Tini, Tomiju in Ireni, duhovnemu asistentu Gregorju ter tehničnima Urški in Marku.
+6
