Skavtinje srečale medvedaaaaa!
Prigoda Bistriških pum na potepu čez Slivnico!
medved (Avtor: )
Bilo je čudovito jutro, že zato, ker je ta dan bil moj rojstni dan. Prav gotovo si ga bom zapomnila za vse večne čase, pa ne le zato, ker je bil ta dan hajk, ampak zaradi vseh dogodkov in seveda bližnjega srečanja.
Prave tri smo bile skupaj, ena večja boječka kot druga, tolažilo me je le dejstvo, da je z menoj starejša sestra, ki bo pazila name.
Že po nekaj prehojenih metrih pohodim slepiča. Vsa histerična splazim po Kristini, ta pa namesto da bi me potolažila in pocartlala zakriči: "Pa kaj se dereš, si že slišala, da je slepič pojedel človeka!?"
Veselo korakamo naprej, ko nam pot prekriža električni pastir. Nikjer ni bilo videti kakšne živali, zato jo vrežemo kar čez pašnik, proti vrhu Slivnice do doma, ki smo ga že videle. A glej ga zlomka, ko smo bile na pol poti , pa nas začnejo preganjati krave. Monika, Kristina in jaz, vse panične letimo nazaj, pa spet čez pastirja, po drugi strani, seveda dosti daljši poti proti vrhu. Takrat sem si mislila, da je vse hudo že za nami, a sem se prav pošteno zmotila.
Počasi smo se spuščale v dolino. Šle smo kar po potki, da se ne bi izgubile, ko Monika z nežnim glasom reče: "Ej, glejta, tam je medved."
"Ja, ja," rečeva s Kristino, Monika pa: "Jaaaaaa!!"
Midve se obrneva, in ko ga zagledava, kakšnih 20m stran od nas, kako lepo sedi in nas gleda, nas zagrabi panika. Nemo in prestrašeno smo se gledale, nato pa začele begati sem ter tja . Panično smo iskale telefone in klicale na pomoč. Tudi najbolj strma vzpetina je bila tisti trenutek položna. Panika, panika, panika. Medved velik kot tridelna omara, bi nas pojedel za popoldansko malico, a je verjetno tudi sam odšel v nasprotno smer, ko je zagledal tri paničarke.
Z Moniko sediva ob potki, objokani, kar tresli sva se, vsaka s svojim kupom umazanih robčkov, Kristina pa, kot starejša sestra-rezervna mama-, da bi naju vsaj malo potolažila nama je pela pesmice.
Ko so nas voditelji in ostali iz tabora komaj malo potolažili in vsaj malo spravili v stare tire, pa so nam povedali, da si lahko štejemo v čast, da smo srečale to mrcino, ki bi naj po vrhu vsega še bila mladič!
Vrag, pa taka čast!
medved (Avtor: )
Prave tri smo bile skupaj, ena večja boječka kot druga, tolažilo me je le dejstvo, da je z menoj starejša sestra, ki bo pazila name.
Že po nekaj prehojenih metrih pohodim slepiča. Vsa histerična splazim po Kristini, ta pa namesto da bi me potolažila in pocartlala zakriči: "Pa kaj se dereš, si že slišala, da je slepič pojedel človeka!?"
Veselo korakamo naprej, ko nam pot prekriža električni pastir. Nikjer ni bilo videti kakšne živali, zato jo vrežemo kar čez pašnik, proti vrhu Slivnice do doma, ki smo ga že videle. A glej ga zlomka, ko smo bile na pol poti , pa nas začnejo preganjati krave. Monika, Kristina in jaz, vse panične letimo nazaj, pa spet čez pastirja, po drugi strani, seveda dosti daljši poti proti vrhu. Takrat sem si mislila, da je vse hudo že za nami, a sem se prav pošteno zmotila.
Počasi smo se spuščale v dolino. Šle smo kar po potki, da se ne bi izgubile, ko Monika z nežnim glasom reče: "Ej, glejta, tam je medved."
"Ja, ja," rečeva s Kristino, Monika pa: "Jaaaaaa!!"
Midve se obrneva, in ko ga zagledava, kakšnih 20m stran od nas, kako lepo sedi in nas gleda, nas zagrabi panika. Nemo in prestrašeno smo se gledale, nato pa začele begati sem ter tja . Panično smo iskale telefone in klicale na pomoč. Tudi najbolj strma vzpetina je bila tisti trenutek položna. Panika, panika, panika. Medved velik kot tridelna omara, bi nas pojedel za popoldansko malico, a je verjetno tudi sam odšel v nasprotno smer, ko je zagledal tri paničarke.
Z Moniko sediva ob potki, objokani, kar tresli sva se, vsaka s svojim kupom umazanih robčkov, Kristina pa, kot starejša sestra-rezervna mama-, da bi naju vsaj malo potolažila nama je pela pesmice.
Ko so nas voditelji in ostali iz tabora komaj malo potolažili in vsaj malo spravili v stare tire, pa so nam povedali, da si lahko štejemo v čast, da smo srečale to mrcino, ki bi naj po vrhu vsega še bila mladič!
Vrag, pa taka čast!
