Potopis zelo pogumne skavtinje
Potopis zelo pogumne skavtinje (Avtor: Eva Kurnik)
Tako se je 16. februarja začelo moje do zdaj največje potovanje. Moram priznati, da me je kakšna dva dni pred odhodom kar precej stiskalo. Dejstvo je, da sem odhajala v državo, ki je zelo drugačna od vseh evropskih in da se tam dogajajo stvari, ki si jih tu niti predstavljati ne moremo. Po neki anketi je Slovenija četrta najvarnejša država sveta, jaz pa sem SAMA odhajala v eno, ki je nekje na 400. mestu.
Nekaj minut preden sem odšla v Ljubljano, kjer me je čakal prevoz do letališča, sem si za eno noč rezervirala hostel v Riu. Potem pa še hostel na otoku Ilha grande (Veliki otok) za štiri nočitve. Vse tik pred zdajci, saj do zadnjega nisem imela točnega plana potovanja. Po teh rezerviranih petih nočeh nisem vedela, kam me bo odnesla pot. Seveda se je na koncu vse odvilo še boljše od mojih pričakovanj in predstav.
Že na letalu do Ria je poleg mene sedel mlad Brazilec ki je takoj navezal stik z mano in mi je na začetku tri ure (dobesedno) pojasnjeval, kaj vse moram videti v Braziliji. Potem ko smo prispeli, me je s svojim avtom odpeljal direktno do mojega hostla. Zelo prijazno. Zelo.
Naslednji dan sem šla na že prej omenjeni otok Ilha grande, ki se nahaja dve uri z avtobusom ter eno in pol s trajektom od Ria. Spet me je čakalo bolj ali manj celodnevno potovanje, saj vse reči v Braziliji potekajo zelo počasi in brez naglice. Na otok sem prispela pozno popoldan. Na otoku moraš do vsake plaže hoditi približno dve uri in potem še nazaj. Zato sem v hostlu sama takoj navezala stik z dvema puncama, ki sta tudi sami potovali, da bi šle naslednji dan skupaj na plažo. Potem smo zjutraj po naključju spoznale še pet Urugvajcev. Tako nas je bilo na koncu devet, ki smo, ker smo se tako zelo dobro razumeli, preživeli vse tri dni in noči skupaj. Vsak dan smo hodili na različne plaže, z barkami ali peš. Zelo smo se spoprijateljili. Fantje so nas vse povabili v Urugvaj, me pa njih v svoje države (Slovenija, Kolumbija, Francija, Nemčija).
Po štirih res intenzivnih dneh so se naše poti razšle. Jaz sem pot nadaljevala v Paraty. Prav takšen plan je imela tudi Nizozemka, s katero sem se tudi spoznala na otoku. Preživele smo skupaj najprej dva dni v Paratyju (staro mesto z kolonialnim stilom gradnje pod Unescovo zaščito) in potem še tri dni v istem hostlu v Riu. Ona je potem v času karnevala odšla v drug hostel, jaz pa sem že imela urejenega couchsurferja v neki vasi »blizu« Ria (z javnimi prevozi približno dve uri stran, odvisno od prometa). Vsak dan smo počeli kaj drugega, prvi dan smo šli vsi skupaj na tekmo na stadion Maracanã (glavni stadion Mundiala 2014). Kakšno vzdušje je bilo to!! Vidi se, da so Brazilci res vročekrvni. :) Potem me je moj couchsurfer večino dni vozil v Rio in po Riu. Drugi dan smo šli na tedensko couchsurfing srečanje v baru ob plaži Copacabana, kjer se vsak teden srečujejo Brazilci in popotniki. Super zadeva za spoznavanje domačinov. Tretji dan sva šli z Nizozemko sami na dokaj nepoznan hrib Dois irmans z prelepim razgledom in sva zato morali prečkati favelo na motor-taksijih. Tukaj je bilo vključeno veliko adrenalina glede varnosti in vsega. Potem se je začel karneval. Povsod je bila gneča, na vseh ulicah ob plažah, okrog vseh večjih in pomembnejših metro postaj, začeli so se ulični karnevali, na vsaki ulici je nastopal kakšen glasbenik. Večere pa smo skupaj s couchsurferjem ponavadi preživeli na kakšni zabavi na plaži (Copacabana, Ipanema, …).
Po dve tednih okoli Ria sem imela let (približno 2,5h) na jug Brazilije v Porto Alegre. Od tam me je čakala še triurna vožnja do kraja še bolj na jugu – Pelotas. Ja, razdalje so gigantske. Tam so živeli nekateri prijatelji iz Erasmusa, ki sem si jih želela obiskati. Tri dni sem preživela pri prijateljih in njihovih družinah. Ker je Pelotas zelo majhno mesto, sem se po treh dneh odločila oditi v Montevideo v Urugvay (osemurna vožnja z avtobusom Pelotas–Montevideo), kamor so me vabili prijatelji, ki sem jih spoznala na Ilhi grande. Ti so me že nestrpno pričakovali. Tudi tam sem živela pri njih doma, spoznala vse običaje, živela urugvajsko življenje, spila ogromne količine mate-ja in pojedla ogromno bizcochos, chivitos, tortas fritas, bauru … Ker je Montevideo dokaj majhen in ni toliko za videti, sem nekaj dni preživela še v vasi Canelones, potem pa so me za dva dni odpeljali v njihovo poletno hišico v obmorski kraj Piriapolis, ki je eno uro in pol oddaljen od Montevidea. Od tam smo potem naprej odšli še v Punta del este, ki je zelo turistično in elitno letovišče s samimi dragimi hoteli. Zadnja dva dni pred ponovnim odhodom nazaj v Porto Alegre (od koder sem imela potem let do Ria (Rio-Madrid–Benetke) in do Slovenije) sem preživela še v Montevideu, kjer smo šli na zabavo z značilno glasbo iz Urugvaja – cumbia. Zadnji dan pa smo si naredili urugvajski žar (la parilla uruguaya). Pospremili so me do avtobusa in tako se je spet začela moja dolga pot nazaj v Slovenijo (leti z prestopi, čakanje na letališčih, čakanje na avtobuse, …).
Na kaj je treba biti pozoren pri potovanju v takšne kraje:
Res je nevarno, niso samo zgodbice, zato moraš biti vedno oprezen, vedno spremljati dogajanje in ljudi okrog sebe. Ponoči avti ne ustavljajo pri rdečih lučeh na semaforju, samo upočasnijo, saj obstaja nevarnost, da pride nekdo s pištolo, ti vzame avto in vse, kar imaš pri sebi, če ustaviš. V Riu moraš vedeti, kje ne smeš hoditi, še posebej ponoči. Vedno hodi s pokončno glavo in zelo samozavestno, čeprav se tako ali tako vidi, da si turist in zato še bolj zanimiva tarča prestopnikov. Ne pričakuj visokih standardov čistoče in urejenosti nikjer, ne v hostlih, na ulicah, na avtobusnih postajah, … (OK, saj smo skavti, ampak vseeno). Vedno imej torbico (z vsem pomembnim) pred sabo, da jo boš lahko vedno imel na očeh. Pripravi se na premagovanje svojih meja, v glavi in v telesu. In najpomembnejše – spoznavaj druge popotnike, ki tudi potujejo sami, saj se lahko razvijejo super prijateljstva.
Kaj so mi skavti pri tej izkušnji pomagali?
Nepredvidene stvari sem sprejela kot samoumevne, saj so mi bile znane od skavtov.
Primeri:
- Na otoku smo bili dva dni brez elektrike, kar se niti ne zgodi tako poredko. Torej brez interneta. Brez signala za mobitel. Tuširali smo se pri svetlobi sveče. Trgovinice so računale na roke.
- Skavti te naredijo imunega na nekatere zunajne dražljaje: tuneli, ki so smrdeli po starem lulanju, to, da si večino časa umazan in prepoten ter da se ne moreš tuširat 4x na dan.
Nasveti za bodoče potovalce v Brazilijo:
- Brazilska valuta je real. 3 reali – cca. 1 evro
- Bodi pripravljen na drisko, saj se mora organizem navaditi tujih bacilov in bakterij. Skoraj ni možnosti, da se temu izogneš.
- Brazilija ni poceni. Vse stvari stanejo toliko, kot pri nas.
- Bodi spontan in pripravljen na vse, avtobusi ne vozijo vedno po istih progah, čeprav gredo v isti kraj in imajo isto številko. Čisto možno je, da te bo en dan pustil nekje, drug dan pa spet drugje.
- Začuti brazilske ritme, sama sem se navdušila nad Funky – ne zelo kvalitetna glasba z močnim tipičnim ritmom, ki prihaja iz favel.
- Trudi se spoznati domačine, saj je to odlična možnost za couchsurfing in couchsurfing meetings po mestih.
- Bodi odprt za vse in vsakogar. Le tako pridejo najboljše izkušnje. Prepusti se.
- Tipična brazilska hrana: feijoada, oz. feijao na jugu. Pijača: caipirinha (cachaca, strene limete, sladkor, led), cachaca (podobno kot naš »šnops«), sokovi različnih tropski sadežov, ki meni od prej niso bili znani.
Nasveti za bodoče potovalce v Urugvaj:
- Tudi Urugvaj ni poceni. Cene so približno enake našim. Kosilo v normalni restavraciji stane od 8–10 €.
- Glavna značilnost Urugvajcev je ''tranquilidad'', umirjenost.
- Urugvaj je Slovenija Južne Amerike. So majhni, vsi jih zamenjujejo s Paragvajci, ne marajo sosedov Argentincev ... Lahko vlečemo vporednice s Slovenijo.
- Imajo 2,5 glavi goveda na prebivalca, ponosni so na zmago proti Braziliji na Mundialu v 50. letih. So zelo nostalgični in se vedno spominjajo gola ter svetovnega prvenstva.
- Vse je položno, najvišji vrh je hribček po imenu Pan de Azucar, razdalje so precej majhne, avto je zelo uporaben, če se hočeš hitro premikati po državi.
- Umetnost mate-ja, vsak dan, vsak uro, kjer koli, vsak ima s sabo termovko z vročo vodo in matejem. Obstaja poseben protokol in pravila pitja.
- Ko sonce zaide, vsi ploskajo. Vedno.
- Vsakega 29. v mesecu je dan njokov. Takrat skoraj vsi jejo njoke.
- Ko dežuje, vsaka gospodinja dela tortas fritas (ocvrto testo), ki se ga potem jé z dulce de leche (urugvajska karamelina nutella, jé se jo v skoraj vseh sladicah).
