Opazuj, spoznaj, varuj!
Čeprav se je pomlad že pritihotapila v naše kraje, pa to čete zahodne straže (Nova Gorica1) ni odvrnilo od odhoda na zimovanje. Da pa nam ne bi primanjkovalo snega smo se odpravili na Ponikve na Šentviški planoti. Le kaj vse smo tam počeli…
Neja (Avtor: Primož Skubin)
Ob treh in pol popoldne je vlak zapiskal in odpeljali smo se novim dogodivščinam na proti. Izstopili smo v Podmelcu. Sledila je uvodna kateheza in napotki za na pot, na katero so se izvidniki opravili sami, s kompasi v rokah in nahrbtnikih na hrbtih. Po urah iskanja prave smeri so le našli točke po poti. Pri zadnji so prižgali še bakle in se skupaj z voditelji odpravili do koče. Tam nas je vse že čakala večerja ter zaslužen počitek.
Aaaaa, noč je hitro minila in zbudili smo se v sončno jutro. Zvedeli smo, kaj so to veščine ter se preizkusili v izdelovanju letalc, pisanju pesmi, skakanju s kolebnico in kurjenju ognja.
Sneg je kar vabil k snežnim igram in šlaufanju. Hitro smo se preoblekli v smučarsko opremo in že so letele kepe vse povprek, kradli smo si zastavice izza snežnega obzidja ter izgubljali in pridobivali življenja. Nato smo odšli na smučišče ter se šlaufali po belih strminah. Vsake zabave je enkrat konec in želodčki so oznanjali, da je čas za kosilo.
Popoldne smo se razdelili v skupine ter se odpravili na različne točke. Na njih smo imeli najrazličnejše naloge, kot na primer premagati Janeza v rokoborbi, streljati z zračno puško, se plaziti po poligonu, opazovati živali ter preizkusiti barmanske sposobnosti Mojce v mešanju koktajlov.
Ponovno na toplem smo zvadili pesmi za nedeljsko mašo ter pojedli predjed večerje in se tako okrepčali za veliko igro.
Bili smo naseljenci Trnovega, Renč, Slovenske Bistrice in Velenja. Vsak kraj je imel najdišče določene dobrine (les, glina, ovce, pšenica in ruda). Morali smo se razviti iz obdobja prvih naselbin pa vse do modernega obdobja. Razvijali smo se tako, da smo kupovali zgradbe, ki so bile značilne za posamezno obdobje. Tako smo si s vrvjo postavili mestno obzidje, bivak je služil, kot naselje, ognje pa je dajal kraju toplino in življenje, saj ni smel ugasniti. Po karte drugih dobrin smo hodili v banko, kjer smo odgovarjali na vprašanja o varovanju narave, oz. kar k sosedom in se z njimi poskušali zmenit za kupčijo. Pridobivanje kart in postavljanje zgradb nam je šlo dobro od rok. Prvi so vse zgradili prebivalci Slovenske Bistrice. V kvadratu smo odkrili geslo zimovanja: opazuj, spoznaj, varuj, ter prejeli spominke. Za nagrado, ker smo se hitro razvijali in pri tem nismo pozabili na 6. skavtski zakon (skavt spoštuje naravo in vidi v njej božje delo) nas je čakala slavnostna večerja, čevapi! Utrujeni a zadovoljni smo se odpravili spat.
Dobro jutro! Vsi zaspani smo se odpravili k aerobiki. Ja tudi to se počne pri skavtih. Po zajtrku smo hitro pospravili in se odpravili k maši. Toda utrujenost in ledena cesta so naredili svoje in k maši nismo prišli ravno med prvimi, kljub temu pa smo zapeli nekaj pesmi in po koncu maše izvedeli nekaj več o Plečnikovi cerkvi na Ponikvah ter o samem kraju. Utaborili smo se v domu krajanov ter prisluhnili dr. Matevžu, ki je svetoval pri najstniških težavah voditeljev. Predlogov in zamisli za rešitev najstniških dušic ni manjkalo in živahno razpravo je prekinilo le kosilo. S polnimi želodčki smo še izpolnili list s preverbo ter odkorakali proti Podmelcu. Da pa pot ne bi bila preveč dolgočasna in da smo se naužili še zadnjega snega so sledile še snežne štafetne igre. Sestavljali smo snežaka in se poizkusili kot driblerji med nahrbtniki. Po igrah nas je čakala le še pot do postaje. Hodili smo in hodili in skoraj vlak zamudili, oz. prišli smo do minute točno. Polni vtisov in utrujeni od mnogih doživetij smo se odpravili domov.
Neja (Avtor: Primož Skubin)
Aaaaa, noč je hitro minila in zbudili smo se v sončno jutro. Zvedeli smo, kaj so to veščine ter se preizkusili v izdelovanju letalc, pisanju pesmi, skakanju s kolebnico in kurjenju ognja.
Sneg je kar vabil k snežnim igram in šlaufanju. Hitro smo se preoblekli v smučarsko opremo in že so letele kepe vse povprek, kradli smo si zastavice izza snežnega obzidja ter izgubljali in pridobivali življenja. Nato smo odšli na smučišče ter se šlaufali po belih strminah. Vsake zabave je enkrat konec in želodčki so oznanjali, da je čas za kosilo.
Popoldne smo se razdelili v skupine ter se odpravili na različne točke. Na njih smo imeli najrazličnejše naloge, kot na primer premagati Janeza v rokoborbi, streljati z zračno puško, se plaziti po poligonu, opazovati živali ter preizkusiti barmanske sposobnosti Mojce v mešanju koktajlov.
Ponovno na toplem smo zvadili pesmi za nedeljsko mašo ter pojedli predjed večerje in se tako okrepčali za veliko igro.
Bili smo naseljenci Trnovega, Renč, Slovenske Bistrice in Velenja. Vsak kraj je imel najdišče določene dobrine (les, glina, ovce, pšenica in ruda). Morali smo se razviti iz obdobja prvih naselbin pa vse do modernega obdobja. Razvijali smo se tako, da smo kupovali zgradbe, ki so bile značilne za posamezno obdobje. Tako smo si s vrvjo postavili mestno obzidje, bivak je služil, kot naselje, ognje pa je dajal kraju toplino in življenje, saj ni smel ugasniti. Po karte drugih dobrin smo hodili v banko, kjer smo odgovarjali na vprašanja o varovanju narave, oz. kar k sosedom in se z njimi poskušali zmenit za kupčijo. Pridobivanje kart in postavljanje zgradb nam je šlo dobro od rok. Prvi so vse zgradili prebivalci Slovenske Bistrice. V kvadratu smo odkrili geslo zimovanja: opazuj, spoznaj, varuj, ter prejeli spominke. Za nagrado, ker smo se hitro razvijali in pri tem nismo pozabili na 6. skavtski zakon (skavt spoštuje naravo in vidi v njej božje delo) nas je čakala slavnostna večerja, čevapi! Utrujeni a zadovoljni smo se odpravili spat.
Dobro jutro! Vsi zaspani smo se odpravili k aerobiki. Ja tudi to se počne pri skavtih. Po zajtrku smo hitro pospravili in se odpravili k maši. Toda utrujenost in ledena cesta so naredili svoje in k maši nismo prišli ravno med prvimi, kljub temu pa smo zapeli nekaj pesmi in po koncu maše izvedeli nekaj več o Plečnikovi cerkvi na Ponikvah ter o samem kraju. Utaborili smo se v domu krajanov ter prisluhnili dr. Matevžu, ki je svetoval pri najstniških težavah voditeljev. Predlogov in zamisli za rešitev najstniških dušic ni manjkalo in živahno razpravo je prekinilo le kosilo. S polnimi želodčki smo še izpolnili list s preverbo ter odkorakali proti Podmelcu. Da pa pot ne bi bila preveč dolgočasna in da smo se naužili še zadnjega snega so sledile še snežne štafetne igre. Sestavljali smo snežaka in se poizkusili kot driblerji med nahrbtniki. Po igrah nas je čakala le še pot do postaje. Hodili smo in hodili in skoraj vlak zamudili, oz. prišli smo do minute točno. Polni vtisov in utrujeni od mnogih doživetij smo se odpravili domov.
+7
