Hej kobil'ca ti boš moja!
Tako se je imenoval 24-urni skavtski izziv, ki se je začel v petek, 4.7.2008 ob 18. uri ter zaključil v večernih urah v soboto, 5.7.2008. Izziv je bil namenjen tistim, ki smo se nedavno tega odločili, da skavtstvo postane način našega življenja in imamo za sabo malo skavtskih izkušenj.
slike iz izziva imenovanega: Hej kobil'ca ti boš moja! (Avtor: svod in udeleženci izziva)
V petek so nas na Vidmu pri Krškem pričakali voditelji: Uroš, Sibila, Aleš, Julija ter Mitja. Po spoznavnih bansih smo s pomočjo voditeljev postavili jambor in pagodo. Nato smo šli do daljnovoda, na katerega smo morali splezati, saj nas je gor čakalo darilce. Pot proti trdnim tlom je bila manj naporna, saj smo se samo spustili po vrvi. Ravno ko smo zaključili ta adrenalinski podvig, nas je presenetila poletna ploha. Ko je prenehalo deževati, je Mateja prvič prižgala taborni ogenj, ki je zelo hitro zagorel. Medtem ko se je plamen dvigoval proti nebu, smo vsak pri sebi pobrskali po spominu in sestavili iztekajoči se dan v celoto. Sledila je skavtska večerja in prepevanje skavskih pesmi ob spremljavi dveh kitar.
Ko smo se umirili, so nas voditelji popeljali na potovanje v preteklost in se ustavili v času turških vpadov, razkošnih dvorov in preprostih, a zelo prebrisanih Slovencev, ki so se morali tako ali drugače znajti, da so preživeli. V času, ko je bila sol zaželena dobrina, kobilica pa nepogrešljiv prijatelj na poti… V času, ko so med nami še živeli junaki. Eden izmed njih je tudi Martin Krpan s svojo kobilico. Ko je njegova kobilica po dogodku na Dunaju zaslovela, so jo nekega dne, ko je bil Krpan zdoma, nepridipravi odpeljali. To je videl Krpanov prijatelj in je hitro odšel kobilici na pomoč, za sabo pa je puščal sledi, da mu bo Krpan lažje sledil.
In takrat se je naš lov za kobilico začel. Vzeli smo nahrbtnike in se kot Martini Krpani podali na pot. Sledi so nas po vodile po Vidmu in kmalu zavile v hrib proti Libni. Med nočno orientacijo smo imeli nekaj težav, ki smo jih nato s klicem v sili odpravili in z enourno zamudo prišli na cilj, pred cerkev sv. Marjete na Libni. Ker so se tu izgubile vse sledi za našo kobilico, smo se odpravili spat. Po nekajurnem spanju v bivakih, nas je prebudilo petje naših voditeljev. Sledila je jutranja telovadba ter pospravljanje bivakov. Na drevesu pa smo našli še zadnje sporočilo našega prijatelja, ki je sledil razbojnikom in kobilici. Napisal nam je, da je imela kobilica že vsega dovolj in je nepridiprave zlahka prebutala in se odpravila proti domu. Hitro smo pospravili in se pripravili za odhod, saj smo želeli čim prej videti našo kobilico. Po zajtrku smo se odpravili na pot proti Krškem. Vmes smo imeli daljši postanek, kjer smo uprizorili bitko pri Mafekingu in poslušali zgodbe in nauke iz življenja Roberta Badena Powella. Ko smo prispeli v župnišče, smo imeli malico. Nato smo prejeli knjižico, v kateri je na kratko povzeto skavtstvo in se pogovarjali o stvareh, ki so nam bile glede skavtstva še nejasne. Po dvigu zastav smo si pripravili kosilo. Sledil je počitek v senci dreves. Voditelji so nam predstavili lik voditelja, o katerem smo se nato tudi pogovarjali.
Skavti iz Krškega 1 so hitro izvohali, da imajo goste, zato so se nam popoldne pridružili pri Veliki igri. Po napeti in izenačeni igri smo Martini Krpani za las ugnali Brdavse. Skupaj smo odigrali še nekaj iger, potem pa smo si pripravili večerjo. Nas udeležence je čakala še puščava, v kateri smo razmišljali o naši skavtski poti. Kot se spodobi, smo ta naš izziv zaključili s sveto mašo. Nato smo v dar od voditeljev prejeli mošnjiček soli in kos jambora v spomin na ta izziv.
Kobilica je srečno prispela domov, mi prav tako. V daljavi pa se še vedno odmevajo klici pohlepnih razbojnikov: »Hej kobilca ti boš moja!«
Jih slišiš?
slike iz izziva imenovanega: Hej kobil'ca ti boš moja! (Avtor: svod in udeleženci izziva)
Ko smo se umirili, so nas voditelji popeljali na potovanje v preteklost in se ustavili v času turških vpadov, razkošnih dvorov in preprostih, a zelo prebrisanih Slovencev, ki so se morali tako ali drugače znajti, da so preživeli. V času, ko je bila sol zaželena dobrina, kobilica pa nepogrešljiv prijatelj na poti… V času, ko so med nami še živeli junaki. Eden izmed njih je tudi Martin Krpan s svojo kobilico. Ko je njegova kobilica po dogodku na Dunaju zaslovela, so jo nekega dne, ko je bil Krpan zdoma, nepridipravi odpeljali. To je videl Krpanov prijatelj in je hitro odšel kobilici na pomoč, za sabo pa je puščal sledi, da mu bo Krpan lažje sledil.
In takrat se je naš lov za kobilico začel. Vzeli smo nahrbtnike in se kot Martini Krpani podali na pot. Sledi so nas po vodile po Vidmu in kmalu zavile v hrib proti Libni. Med nočno orientacijo smo imeli nekaj težav, ki smo jih nato s klicem v sili odpravili in z enourno zamudo prišli na cilj, pred cerkev sv. Marjete na Libni. Ker so se tu izgubile vse sledi za našo kobilico, smo se odpravili spat. Po nekajurnem spanju v bivakih, nas je prebudilo petje naših voditeljev. Sledila je jutranja telovadba ter pospravljanje bivakov. Na drevesu pa smo našli še zadnje sporočilo našega prijatelja, ki je sledil razbojnikom in kobilici. Napisal nam je, da je imela kobilica že vsega dovolj in je nepridiprave zlahka prebutala in se odpravila proti domu. Hitro smo pospravili in se pripravili za odhod, saj smo želeli čim prej videti našo kobilico. Po zajtrku smo se odpravili na pot proti Krškem. Vmes smo imeli daljši postanek, kjer smo uprizorili bitko pri Mafekingu in poslušali zgodbe in nauke iz življenja Roberta Badena Powella. Ko smo prispeli v župnišče, smo imeli malico. Nato smo prejeli knjižico, v kateri je na kratko povzeto skavtstvo in se pogovarjali o stvareh, ki so nam bile glede skavtstva še nejasne. Po dvigu zastav smo si pripravili kosilo. Sledil je počitek v senci dreves. Voditelji so nam predstavili lik voditelja, o katerem smo se nato tudi pogovarjali.
Skavti iz Krškega 1 so hitro izvohali, da imajo goste, zato so se nam popoldne pridružili pri Veliki igri. Po napeti in izenačeni igri smo Martini Krpani za las ugnali Brdavse. Skupaj smo odigrali še nekaj iger, potem pa smo si pripravili večerjo. Nas udeležence je čakala še puščava, v kateri smo razmišljali o naši skavtski poti. Kot se spodobi, smo ta naš izziv zaključili s sveto mašo. Nato smo v dar od voditeljev prejeli mošnjiček soli in kos jambora v spomin na ta izziv.
Kobilica je srečno prispela domov, mi prav tako. V daljavi pa se še vedno odmevajo klici pohlepnih razbojnikov: »Hej kobilca ti boš moja!«
Jih slišiš?
+34
