DVIGNI RIT - Jakec 2008
Tudi letos smo Celjske zverinice dvignile rit in se že tradicionalno udeležile skavtskega dnevno-nočnega orientacijskega pohoda v Logatcu. Tokrat smo bili samo z eno ekipo Vrtače so nam domače. Čeprav je bila ekipa v rahlo drugačni postavi, smo še vedno bili dovolj dobri, da smo v kategoriji ZBOKSS-a ponovno zmagali. Zmagovalna ekipa smo bili: Robi, Božena, Tomi Iztok in moja malenkost. Tik pred startom pa so se nam pridružili še Aljoša, Polona in še trije otroci: Ula, Jon in Iva-Vita.
DVIGNI RIT - Jakec 2008 (Avtor: Darko-Srčni krt)
Pa nam je bilo kar malce težko dvigniti rit. Že s prijavo smo čakali do zadnjega, pa tudi s potrditvijo udeležbe na Jakca smo nekateri odlašali do konca. Tudi priprave na teoretični del Jakca so bile bolj po srednješolsko, saj je bilo naše učenje doma bolj podobno "špricanju" učnih ur v internatu, kot pa resni obnovi našega znanja. Edina malce bolj resna priprava je bila dan pred Jakcem na srečanju naše bratovščine, kjer smo si razdelili "plonk ceglce" in se seznanili s strani naše Božene, kako bo približno izgledala naša sladica z zelo kompliciranim imenom Konveksna vrtača.
Na Jakcu nas je že po tradiciji pričakal vedno dobro razpoloženi duhovni vodja Robi Friškovec. V uvodni duhovni katehezi nas je opomnil, da moramo v življenju vzponov in padcev, vedno dvigniti svojo rit, še posebej takrat, kadar smo na tleh. Njegove besede so bile za ta pohod zelo primerne, saj na Jakcu kar hitro doživiš kakšno krizo, ki jo moraš prebroditi.
Potem nas je čakalo prijetno opravilo; priprava sladic in seveda degustacija. Pohvaliti velja prav vse bratovščine, saj so bile prav vse sladice izvrstne, tako da smo jih pospravili do konca.
Zelo zanimivo je bilo na reševanju testov. Možgančki so delali sto na uro, če pa so slučajno odpovedali, smo pa malce "pošvindlali" in "pošpegali" pri sosednji ekipi. Pa si tako nismo mogli kaj dosti pomagati, saj so imeli logaški skavtje eno zelo strogo "tršico", ki je budno spremljala naše manevre.
Nato je sledil start. Mi smo startali kot peti. Dobro razpoloženi in "našpičeni" smo se podali na pot. Čez drn in strn, skozi grmovje in čez gnojne jarke smo sledili našemu glavnemu navigatorju Robiju vse do cilja. Zanimivo je bilo na živih točkah, saj so organizatorji pripravili zelo domiselne igre. Še posebej smo se izkazali na prvi točki, saj smo bili strelsko zelo raspoloženi in sklatili prav vse bombone. Veseli smo bili tudi takrat, ko smo prvi našli peto (živo) točko. Že takrat nam je nekako dalo misliti, da smo dobro na poti. Uspešni smo bili tudi na mrtvih točkah, saj smo jih našli prav vse in dokaj hitro. Prav pri iskanju teh točk lahko ekipa izgubi ogromno časa.
Vzdušje na pohodu je bilo ves čas veselo. Vsi v ekipi smo delali po pravilu vsi za enega, eden za vse. Če smo bili kdaj v dilemi, smo skupaj staknili glave, trezno premislili in naredili tisto, kar smo se dogovorili ali pa je določil vodja ekipe. Mislim, da je to bil eden od pomembnejših razlogov, da smo v celoti pravilno prehodili pot in še celo zmagali.
Sicer zmagati je lepo, vendar to ni najpomembnejše. Mnogo bolj je pomembno sodelovati, sprejeti izziv in pa se seveda družiti. V dokaz so nam nekatere ekipe, ki se redno udeležijejo tega pohoda in se kljub slabšim uvrstitvam še vedno radi udeležujejo Jakca. Pravzaprav smo na koncu vsi zmagovalci.
DVIGNI RIT - Jakec 2008 (Avtor: Darko-Srčni krt)
Na Jakcu nas je že po tradiciji pričakal vedno dobro razpoloženi duhovni vodja Robi Friškovec. V uvodni duhovni katehezi nas je opomnil, da moramo v življenju vzponov in padcev, vedno dvigniti svojo rit, še posebej takrat, kadar smo na tleh. Njegove besede so bile za ta pohod zelo primerne, saj na Jakcu kar hitro doživiš kakšno krizo, ki jo moraš prebroditi.
Potem nas je čakalo prijetno opravilo; priprava sladic in seveda degustacija. Pohvaliti velja prav vse bratovščine, saj so bile prav vse sladice izvrstne, tako da smo jih pospravili do konca.
Zelo zanimivo je bilo na reševanju testov. Možgančki so delali sto na uro, če pa so slučajno odpovedali, smo pa malce "pošvindlali" in "pošpegali" pri sosednji ekipi. Pa si tako nismo mogli kaj dosti pomagati, saj so imeli logaški skavtje eno zelo strogo "tršico", ki je budno spremljala naše manevre.
Nato je sledil start. Mi smo startali kot peti. Dobro razpoloženi in "našpičeni" smo se podali na pot. Čez drn in strn, skozi grmovje in čez gnojne jarke smo sledili našemu glavnemu navigatorju Robiju vse do cilja. Zanimivo je bilo na živih točkah, saj so organizatorji pripravili zelo domiselne igre. Še posebej smo se izkazali na prvi točki, saj smo bili strelsko zelo raspoloženi in sklatili prav vse bombone. Veseli smo bili tudi takrat, ko smo prvi našli peto (živo) točko. Že takrat nam je nekako dalo misliti, da smo dobro na poti. Uspešni smo bili tudi na mrtvih točkah, saj smo jih našli prav vse in dokaj hitro. Prav pri iskanju teh točk lahko ekipa izgubi ogromno časa.
Vzdušje na pohodu je bilo ves čas veselo. Vsi v ekipi smo delali po pravilu vsi za enega, eden za vse. Če smo bili kdaj v dilemi, smo skupaj staknili glave, trezno premislili in naredili tisto, kar smo se dogovorili ali pa je določil vodja ekipe. Mislim, da je to bil eden od pomembnejših razlogov, da smo v celoti pravilno prehodili pot in še celo zmagali.
Sicer zmagati je lepo, vendar to ni najpomembnejše. Mnogo bolj je pomembno sodelovati, sprejeti izziv in pa se seveda družiti. V dokaz so nam nekatere ekipe, ki se redno udeležijejo tega pohoda in se kljub slabšim uvrstitvam še vedno radi udeležujejo Jakca. Pravzaprav smo na koncu vsi zmagovalci.
+17
