Čokoladne sanje šentjurskih Čokofrikov
Tudi šentjurski PP smo bili na zimovanju :D
Čokoladne sanje (Avtor: Čokofriki)
Začelo se je na petek, 13. Na železniško postajo v Šentjurju je prišlo pet nahrbtnikov na petih hrbtih v oranžnem. Lastniki teh hrbtov smo staknili glave in se posvetovali, kam naprej po namigih, ki sta jih pustili voditeljici. Železna cesta je nahrbtnike in njihove lastnike popeljala v vzhodnejše konce, v dolino Sotle. Peljali smo se mimo enih toplic, pa mimo drugih … In izstopili v Podčetrtku. Po ne preveč ravnih poteh so se nahrbtniki in njihovi lastniki opravili proti končnemu cilju, župnišču v Podčetrtku. Tam sta nas čakali gospodarici plantaže, na kateri smo štiri skavtinje in en skavt delali naslednja 2 dni. Nahrbtniki so počivali na župnijski terasi, medtem ko smo si njihovi lastniki zakurili ogenj in spekli večerjo. Zažgane hrenovke in prekajen kruh pod zvezdnatim nebom … kaj je še lahko lepšega?
Nikomur pa še ni bilo prav jasno, kaj naj bi na plantaži sploh gojili. To smo odkrili še isti večer s filmom Čokolada (in Johnyjem Deppom, ob katerem se je šest sedmin udeležencev skoraj stopilo:)).
Naslednje jutro se je četica petih skavtov odpravila na pot po obsotelskih gozdovih proti cilju dneva - olimski čokoladnici. Na poti seveda ni šlo brez raznih nalog. Gospodarici sta bili nad hitrostjo delavcev kar rahlo presenečeni, saj smo jih na cilju že vsi nestrpni čakali, še preden sta prišli. S sabo pa sta pripeljali tudi našega župnika. Najprej smo si šli pogledat, kako se dela čokolada in kaj počnejo v olimski čokoladnici, seveda pa ni šlo brez degustacije. Naš DA nas je še posebno nasmejal, ko je lastnika čokoladnice poučeval o načinih pridobivanja čokolade ... hmm ... :)
Štirinajsti februar pa ima še nek poseben pridih. Valentinovo. Zato je bila glavna tema dopoldneva ljubezen. Plantažni delavci smo se zbrali v okrogli dvoranici na vrhu samostanskega stolpa in gospod župnik je vodil katehezo. Pogovarjali smo se o vrednotah in ugotovili, da razmišljamo precej podobno, kljub razlikam v starosti in spolu. Ljubezen je očitno res univerzalna.
Po kosilu smo se delavci preizkusili v pravem delu. Podčetrškemu župniku smo pomagali zložiti celo skladovnico drv (le kaj pa drugega :)).
Ker smo letos dobili dve novi klanovki, smo jim stari mački pripravili sprejem. Kakšen pa je bil, si poglejte na slikah ... očitno sta zelo trpeli.:)
Naša klanovodkinja nam je potem pripravila delavnico bolj psihološke narave (Anči, saj bo bolje ... :)), zvečer pa nas je čakalo najboljše – kuhanje čokolade. S skupnimi močmi (beri: mešanjem na izmene, sipanjem mleka v prahu preko roba lonca in dodajanjem enormnih količin mleka in vode) nam je uspelo narediti prav dobro čokolado. Naš klan pa se je primerno preimenoval v Čokofrike.
Naslednje jutro smo se morali počasi posloviti od gostoljubnega župnika in naše plantaže. Tabor smo zaključili z mašo, nato še s hitrim sprehodom do gradu Podčetrtek (in tudi po gradu Podčetrtek, čeprav ... pšššt!!!), potem pa so nahrbtniki, tokrat v prtljažnikih, odšli nazaj proti Šentjurju.
Čokoladne sanje (Avtor: Čokofriki)
Nikomur pa še ni bilo prav jasno, kaj naj bi na plantaži sploh gojili. To smo odkrili še isti večer s filmom Čokolada (in Johnyjem Deppom, ob katerem se je šest sedmin udeležencev skoraj stopilo:)).
Naslednje jutro se je četica petih skavtov odpravila na pot po obsotelskih gozdovih proti cilju dneva - olimski čokoladnici. Na poti seveda ni šlo brez raznih nalog. Gospodarici sta bili nad hitrostjo delavcev kar rahlo presenečeni, saj smo jih na cilju že vsi nestrpni čakali, še preden sta prišli. S sabo pa sta pripeljali tudi našega župnika. Najprej smo si šli pogledat, kako se dela čokolada in kaj počnejo v olimski čokoladnici, seveda pa ni šlo brez degustacije. Naš DA nas je še posebno nasmejal, ko je lastnika čokoladnice poučeval o načinih pridobivanja čokolade ... hmm ... :)
Štirinajsti februar pa ima še nek poseben pridih. Valentinovo. Zato je bila glavna tema dopoldneva ljubezen. Plantažni delavci smo se zbrali v okrogli dvoranici na vrhu samostanskega stolpa in gospod župnik je vodil katehezo. Pogovarjali smo se o vrednotah in ugotovili, da razmišljamo precej podobno, kljub razlikam v starosti in spolu. Ljubezen je očitno res univerzalna.
Po kosilu smo se delavci preizkusili v pravem delu. Podčetrškemu župniku smo pomagali zložiti celo skladovnico drv (le kaj pa drugega :)).
Ker smo letos dobili dve novi klanovki, smo jim stari mački pripravili sprejem. Kakšen pa je bil, si poglejte na slikah ... očitno sta zelo trpeli.:)
Naša klanovodkinja nam je potem pripravila delavnico bolj psihološke narave (Anči, saj bo bolje ... :)), zvečer pa nas je čakalo najboljše – kuhanje čokolade. S skupnimi močmi (beri: mešanjem na izmene, sipanjem mleka v prahu preko roba lonca in dodajanjem enormnih količin mleka in vode) nam je uspelo narediti prav dobro čokolado. Naš klan pa se je primerno preimenoval v Čokofrike.
Naslednje jutro smo se morali počasi posloviti od gostoljubnega župnika in naše plantaže. Tabor smo zaključili z mašo, nato še s hitrim sprehodom do gradu Podčetrtek (in tudi po gradu Podčetrtek, čeprav ... pšššt!!!), potem pa so nahrbtniki, tokrat v prtljažnikih, odšli nazaj proti Šentjurju.
+19
