Čas za legende
Komunikacija-na višku! Duhovnost-na višku! Legende-k višku!
TŠ PRIPRAVNIK 2 (Avtor: Uroš Obolnar)
Ko si skavtinja že okoli 200 let, se ti zazdi, da bi mogoče lahko svojo pot nadaljevala kot voditeljica. Tvoja klanovodkinja je seveda navdušena in ti hitro priskrbi vse potrebne linke za prijavo. Odpošlješ prijavnico in nekaj tednov trepetaš, ali si sploh sprejeta. Ko pa dobiš pozitiven odgovor, si najprej 3 dni čisto navdušena, potem pa se začnejo oglašati tiste male skrbi ... A sem res sposobna? Kam pa bomo šli? Kako bo vse skupaj izgledalo? Kaj pa, če bodo okoli mene sami čudni ljudje? Ko se končno malo pomoriš, dobiš pismo, na katerem je 25 imen, naslovov in številk. Pa še kraj in čas začetka sta napisana v Morsejevi abecedi ... Auč, le v kaj sem se spustila? A sem res sposobna preživeti to?
Hitro na internet, poiščeš razlago Morsejeve abecede (kje so že izvidniški časi ...) in ugotoviš, da se dobite 10. septembra ob 9:45 na železniški postaji v Ilirski Bistrici.
Čas za legende se bliža, so napisali. Malo ti je nelagodno, pa vseeno začneš malo vrtati naokrog, kako bi prišli do Ilirske Bistrice. Tako preko interneta in smsov spoznaš kar nekaj (na branje) prijetnih ljudi in občutek tesnobe malo popusti. Mogoče pa le ne bo tako hudo!
Začetek taborne šole se nezadržno bliža. Preveriš opremo, naložiš nahrbtnik in se 10. septembra zjutraj odpraviš v Celje na postajo. Tam se dobiš z Martino, pridružita pa se vama še Gregor in Aljaž. Kar lepa druščina ste že! V Ljubljani pa vas je že preveč, da bi si zapomnila vsa imena. Na vlaku se hitro ujameš z Majo in Katarino. Celo pot do Ilirske Bistrice ste najglasnejše.
Ko končno prispete na cilj (ali na start), se postavite v krog in malo si ogleduješ ljudi. Pa saj sploh ne izgledajo napačni! Z njimi bi se kar dalo preživeti kakšen teden. Ujameš nekaj imen ... Dani, Anja, dve Urški, Pavel, Miha ... to je tisti glasni ... Hmmm, mogoče še Tamara, Nina ... Pa saj imamo še zadosti časa. Voditelj ... Daniel nam reče, naj se razdelimo v 4 skupine. Krompir, Google chat, Ferrari, Medvedi. Google chat zveni privlačno In znajdeš se v skupini z Martino, Katarino, Katjo in Simonom. Naša pot iz Ilirske Bistrice se rahlo vzpenja, nato rahlo spušča. Na nekem travniku se ustavimo za prvo predavanje. Kmalu spoznam, da je skavtstvo ... znanost! Danaja nam predstavi skavtsko metodo ... uh, kako učeno! Dobimo prve učbenike ... le zakaj sem vlačila zvezek s sabo?
Kmalu nadaljujemo pot čez drn in strn. Pridemo do jezera sredi ničesar, se prebijemo skozi močvirje in se kar naenkrat ustavimo. Voditelji nam rečejo, tako, tu zakurite ogenj, skuhajte kosilo in povabite še nas. Okeeej ... Simon se spravi na delo ... gre nam počasi ... vse skupine že jedo, mi se še ukvarjamo z ognjem. Tako je, če si blažen med ženami! Ampak Simon nam v prihodnjih dneh še dostikrat reši glavo in čast.
Po popoldanskih predavanjih si postavimo bivake. Simon spet prevzame vodstvo. Zvečer imamo še sveto mašo na idilični obali jezera ob svetlobi polne lune, se odpovemo svojim rutkam in nadenemo nove, zelene, za večerjo si na ognju spečemo ribe, malo fušamo, poiščemo osebne spremljevalce, naredimo preverbo in prvo noč slabo spimo.
Drugi dan se gremo konje in viteze in se tako med potjo dodobra spoznamo. Tudi z imeni ni več velikih problemov. Aljaž, Anja, Primož, Erika, Janja, Simon, Martina, Vika, Gregor, Tomaž, Nina, Katarina, Tamara, Matej, Katja, Uroš, Pavel, Dani, Urška, Miha, Maja, Urška in Veronika, voditelji Danaja, Daniel, Tomaž, Melita, DA Marjo ter tehnična Jana in Elvis se prebijemo čez hribe in doline do gradu Prem. Tam izvemo dosti o komunikaciji in ambientaciji, potem pa se zaženemo v viteške igre in za nagrado dobimo kraljevsko večerjo ... ribe! In piščanca. In sladoled Naša tehnična sta se res potrudila za uboge viteze!
Tretje jutro nas prvič prebudi rahel dež. Na srečo pa se čez dan zjasni. V neki vasi opravimo služenje – počistimo cerkveno obzidje, potem pa se pred zadnjim vzponom dneva odpravimo v puščavo, kjer premišljujemo o svoji skavtski poti. Predčasno nas zmoti neurje in v zavetju neke cerkvice nas Danaja pouči o pomembnosti načrtnega dela. Dež končno malo poneha in v parih se odpravimo na vrh Šilentabora. Že med potjo pa nas ujame grozno neurje. Na vrhu (proti pričakovanjem) Google chat (beri: Simon) prvi postavi bivak, veselje pa nam kmalu pokvarijo voditelji, ki nas naženejo spat v cerkev. No, saj ni tako hudo, spimo lahko na suhem in toplem.
4. dan se začne s fantastičnim razgledom po vseh hribih, ki smo jih že prehodili, popoldne pa nas spet začne loviti dež. Ampak nas nič ne moti, saj kar nekaj časa preživimo v bunkerjih iz časa Rapalske meje, kjer se najprej brez luči sprehodimo po njih, potem pa še z lučmi iščemo znane obraze skavtske estrade. Naša tema je bila ... seveda, struktura ZSKSS. Ampak do zadnjega dneva so nam bili nekateri obrazi zakriti ... pa več o tem v nadaljevanju. Zvečer se mokri in utrujeni privlečemo do Trnja, kjer se namestimo v župnišču. Melita nas poskuša predramiti s predstavitvijo SKVOja, zares pa se predramimo šele ob večerji, ki jo pospremimo z glasnim UMPA, UMPA. Sledi (vsaj zame) najboljša maša tabora, na kateri se vsi povežemo z besedami: Moj Bog, velik in čudovit ... Sledi zabavni večer z ogromno smeha, petja, igrami (ups, ne smem uporabljati te besede) in občasnim neuradnim geslom tabora: To je to za ta dnar! (avtorske pravice si lasti Miha iz stega Dobrepolje 1). Eksistencialni pogovori v kuhinji, pisanje knjig modrosti in pitje čaja se zavlečejo pozno v nedeljo. Po obvezni zadnji lekciji (pri kateri so nam razkrili pravo identiteto naših tehničnih – Elvis je načelnik Primorske regije, Jana dekle ''taglavnega'' načelnika, pripravnik Matej pa brat načelnice Mariborske regije ... paparaci, kje ste bili?), zadnjem kosilu (njoki s tuno ... spet ribe), dogovarjanju o ponovnem srečanju na preverbi in ekspresnem pospravljanju, se naš tabor zaključi z mašo. Nazaj dobimo svoje rutke, knjige modrosti in pripravniške priponke, še zadnjič zapojemo: Moj Bog, velik in čudovit, se objemamo, tudi potočimo kakšno solzo ... ali dve ... ali tri ... dobimo zadnjo pašteto za na pot, izvedemo klic (Komunikacija – na višku! Duhovnost – na višku! Legende – k višku!) in se sami, brez voditeljev odpravimo proti Pivki. Zadnjikrat zapojemo UMPA, UMPA, zadnjikrat izvedemo klic in dodamo: To je to za ta dnar! in se odpravimo vsak v svojo smer.
S tem pa naše poti še ni konec. Na vlaku dobimo pripombo v stilu: Uf, kako smrdi!, v Ljubljani oropamo trgovino z bureki in se nasmejimo nekaj telefonskim pogovorom (beri: mojemu čvekanju). Šele ko se v Celju na postaji razide druščina, ki se je pred 5 dnevi na istem mestu spoznala, se v enem tednu močno povezala, se ogromno naučila in prehodila pot od Ilirske Bistrice do Pivke po vseh možnih ovinkih in hribih, se zavem, da se je nekaj v meni premaknilo. Skavtski duh je začel delovati še močneje.
TŠ PRIPRAVNIK 2 (Avtor: Uroš Obolnar)
Hitro na internet, poiščeš razlago Morsejeve abecede (kje so že izvidniški časi ...) in ugotoviš, da se dobite 10. septembra ob 9:45 na železniški postaji v Ilirski Bistrici.
Čas za legende se bliža, so napisali. Malo ti je nelagodno, pa vseeno začneš malo vrtati naokrog, kako bi prišli do Ilirske Bistrice. Tako preko interneta in smsov spoznaš kar nekaj (na branje) prijetnih ljudi in občutek tesnobe malo popusti. Mogoče pa le ne bo tako hudo!
Začetek taborne šole se nezadržno bliža. Preveriš opremo, naložiš nahrbtnik in se 10. septembra zjutraj odpraviš v Celje na postajo. Tam se dobiš z Martino, pridružita pa se vama še Gregor in Aljaž. Kar lepa druščina ste že! V Ljubljani pa vas je že preveč, da bi si zapomnila vsa imena. Na vlaku se hitro ujameš z Majo in Katarino. Celo pot do Ilirske Bistrice ste najglasnejše.
Ko končno prispete na cilj (ali na start), se postavite v krog in malo si ogleduješ ljudi. Pa saj sploh ne izgledajo napačni! Z njimi bi se kar dalo preživeti kakšen teden. Ujameš nekaj imen ... Dani, Anja, dve Urški, Pavel, Miha ... to je tisti glasni ... Hmmm, mogoče še Tamara, Nina ... Pa saj imamo še zadosti časa. Voditelj ... Daniel nam reče, naj se razdelimo v 4 skupine. Krompir, Google chat, Ferrari, Medvedi. Google chat zveni privlačno In znajdeš se v skupini z Martino, Katarino, Katjo in Simonom. Naša pot iz Ilirske Bistrice se rahlo vzpenja, nato rahlo spušča. Na nekem travniku se ustavimo za prvo predavanje. Kmalu spoznam, da je skavtstvo ... znanost! Danaja nam predstavi skavtsko metodo ... uh, kako učeno! Dobimo prve učbenike ... le zakaj sem vlačila zvezek s sabo?
Kmalu nadaljujemo pot čez drn in strn. Pridemo do jezera sredi ničesar, se prebijemo skozi močvirje in se kar naenkrat ustavimo. Voditelji nam rečejo, tako, tu zakurite ogenj, skuhajte kosilo in povabite še nas. Okeeej ... Simon se spravi na delo ... gre nam počasi ... vse skupine že jedo, mi se še ukvarjamo z ognjem. Tako je, če si blažen med ženami! Ampak Simon nam v prihodnjih dneh še dostikrat reši glavo in čast.
Po popoldanskih predavanjih si postavimo bivake. Simon spet prevzame vodstvo. Zvečer imamo še sveto mašo na idilični obali jezera ob svetlobi polne lune, se odpovemo svojim rutkam in nadenemo nove, zelene, za večerjo si na ognju spečemo ribe, malo fušamo, poiščemo osebne spremljevalce, naredimo preverbo in prvo noč slabo spimo.
Drugi dan se gremo konje in viteze in se tako med potjo dodobra spoznamo. Tudi z imeni ni več velikih problemov. Aljaž, Anja, Primož, Erika, Janja, Simon, Martina, Vika, Gregor, Tomaž, Nina, Katarina, Tamara, Matej, Katja, Uroš, Pavel, Dani, Urška, Miha, Maja, Urška in Veronika, voditelji Danaja, Daniel, Tomaž, Melita, DA Marjo ter tehnična Jana in Elvis se prebijemo čez hribe in doline do gradu Prem. Tam izvemo dosti o komunikaciji in ambientaciji, potem pa se zaženemo v viteške igre in za nagrado dobimo kraljevsko večerjo ... ribe! In piščanca. In sladoled Naša tehnična sta se res potrudila za uboge viteze!
Tretje jutro nas prvič prebudi rahel dež. Na srečo pa se čez dan zjasni. V neki vasi opravimo služenje – počistimo cerkveno obzidje, potem pa se pred zadnjim vzponom dneva odpravimo v puščavo, kjer premišljujemo o svoji skavtski poti. Predčasno nas zmoti neurje in v zavetju neke cerkvice nas Danaja pouči o pomembnosti načrtnega dela. Dež končno malo poneha in v parih se odpravimo na vrh Šilentabora. Že med potjo pa nas ujame grozno neurje. Na vrhu (proti pričakovanjem) Google chat (beri: Simon) prvi postavi bivak, veselje pa nam kmalu pokvarijo voditelji, ki nas naženejo spat v cerkev. No, saj ni tako hudo, spimo lahko na suhem in toplem.
4. dan se začne s fantastičnim razgledom po vseh hribih, ki smo jih že prehodili, popoldne pa nas spet začne loviti dež. Ampak nas nič ne moti, saj kar nekaj časa preživimo v bunkerjih iz časa Rapalske meje, kjer se najprej brez luči sprehodimo po njih, potem pa še z lučmi iščemo znane obraze skavtske estrade. Naša tema je bila ... seveda, struktura ZSKSS. Ampak do zadnjega dneva so nam bili nekateri obrazi zakriti ... pa več o tem v nadaljevanju. Zvečer se mokri in utrujeni privlečemo do Trnja, kjer se namestimo v župnišču. Melita nas poskuša predramiti s predstavitvijo SKVOja, zares pa se predramimo šele ob večerji, ki jo pospremimo z glasnim UMPA, UMPA. Sledi (vsaj zame) najboljša maša tabora, na kateri se vsi povežemo z besedami: Moj Bog, velik in čudovit ... Sledi zabavni večer z ogromno smeha, petja, igrami (ups, ne smem uporabljati te besede) in občasnim neuradnim geslom tabora: To je to za ta dnar! (avtorske pravice si lasti Miha iz stega Dobrepolje 1). Eksistencialni pogovori v kuhinji, pisanje knjig modrosti in pitje čaja se zavlečejo pozno v nedeljo. Po obvezni zadnji lekciji (pri kateri so nam razkrili pravo identiteto naših tehničnih – Elvis je načelnik Primorske regije, Jana dekle ''taglavnega'' načelnika, pripravnik Matej pa brat načelnice Mariborske regije ... paparaci, kje ste bili?), zadnjem kosilu (njoki s tuno ... spet ribe), dogovarjanju o ponovnem srečanju na preverbi in ekspresnem pospravljanju, se naš tabor zaključi z mašo. Nazaj dobimo svoje rutke, knjige modrosti in pripravniške priponke, še zadnjič zapojemo: Moj Bog, velik in čudovit, se objemamo, tudi potočimo kakšno solzo ... ali dve ... ali tri ... dobimo zadnjo pašteto za na pot, izvedemo klic (Komunikacija – na višku! Duhovnost – na višku! Legende – k višku!) in se sami, brez voditeljev odpravimo proti Pivki. Zadnjikrat zapojemo UMPA, UMPA, zadnjikrat izvedemo klic in dodamo: To je to za ta dnar! in se odpravimo vsak v svojo smer.
S tem pa naše poti še ni konec. Na vlaku dobimo pripombo v stilu: Uf, kako smrdi!, v Ljubljani oropamo trgovino z bureki in se nasmejimo nekaj telefonskim pogovorom (beri: mojemu čvekanju). Šele ko se v Celju na postaji razide druščina, ki se je pred 5 dnevi na istem mestu spoznala, se v enem tednu močno povezala, se ogromno naučila in prehodila pot od Ilirske Bistrice do Pivke po vseh možnih ovinkih in hribih, se zavem, da se je nekaj v meni premaknilo. Skavtski duh je začel delovati še močneje.
+30
