Save our world (Mauricijus, 28.7.-6.8.)
(Avtor: Neznan)
Že vse od jeseni 2011 nas je 5 zagretih skavtinj trdo delalo na naših projektih (opisi naših projektov, so bili objavljeni v eni od spomladnih številk Skavtiča). Ker pa dober glas seže v deveto vas (ali na drug kontinent), smo si zadale cilj, da naše ideje, izkušnje ter pripravljenost rešiti svet, širimo še dalje. V aprilu 2012 smo se na sestanku dogovorile kako bomo, glede na to, da nismo dobile sredstev iz Evropskih razpisov, zbrale denar za dokončanje našega projekta. Razmišljale smo tudi o udeležbi v oddaji Minuta do zmage, pa so se na žalost in srečo nekaterih prijave že zaključile. =) S pomočjo različnih župnij po Sloveniji smo zbrale večino denarja za material in potrebščine za naše delo v centru in naše letalske karte za Mauricijus (hvala vsem dobrotnikom), nekaj materiala pa smo dobili tudi od različnih podjetij in posameznikov (hvala tudi njim). Bolj, ko se je bližal 23. julij bolj smo bile neučakane.
Naša pot se je začela na letališču v Zagrebu. Po 14 urah sedenja na letalu in še 8 urah čakanja in prestopanja smo na Mauricijus prispele 3 dni pred taborom. Namestile smo se v bungalov ene od njihovih skavtinj. Prve 3 dni smo porabile za raziskovanje otoka in uvajanje v njihovo kulturo, hrano, podnebje,… predvsem na zimo, ki ima 20 stopinj Celzija. Vsak dan nas je gostil drug steg. Ogledali smo si njihov zgodovinski muzej, glavno mesto. Bile pa smo tudi v botaničnem vrtu in tovarni sladkorja, kjer smo bile najbolj navdušene nad degustacijo. Šle smo tudi v gore… 400 metrov nadmorske višine je za njih pravi zalogaj (najvišji vrh meri okrog 800m). Po za nas kratkem sprehodu, smo pomagale pri »odpoplavljanju« župnijske cerkve, ki jo je zalila voda. Ob večerih pa smo pridno delale darilca za otroke v mladinskem centru CEDEM in se pripravljale na srečanje z njimi.
V soboto zjutraj nas je pobral avtobus poln do ušes nasmejanih domačih deklet. Na prvi pogled se nam je zdelo, da bo to srečanje vsaj 5 držav, saj je Mauricijus zelo rasno obarvan otok. Na ulici lahko srečaš rumene Kitajce, temne Arabce, še temnejše Indijce, najtemnejše Kreolce, bele Evropejce,… V taboru so nas pričakali postavni vojaki, ki so nas naučili postaviti členarja. Po dvigu zastav se je tabor uradno začel. Prve ure smo se samo nasmihale druga drugi, saj se nismo popolnoma nič razumele. Me slovensko, one kreolsko, dekleta z Madagaskarja pa malgaško… zabavno za slišat, ni kaj! Kmalu smo prebile led in začela so se tkati prijateljstva, za katera upamo, da bodo trajala.
Čez teh 10 dni smo imele veliko aktivnosti. Predstavile smo svoje projekte, se o njih pogovorile, izmenjale izkušnje in nasvete, šle na canyoning, potapljanje, v narodni park Ile aux Aigrettes,… Imele smo tudi zelo resne dejavnosti v zvezi z milenijskimi razvojnimi cilji. Ker nismo imele možnosti spremljanja olimpijskih iger (predvsem je trpela Mirjam), smo si organizirale kar svoje. Eden od glavnih ciljev našega druženja je bilo delo v mladinskem centru CEDEM. S sirotami in otroci iz uničenih družin, ki živijo v centru smo se igrali razne igrice, barvali cvetlične lončke, sadili rože, okraševali vrečke, pele,… Nekaj najlepšega je, ko po koncu dolgega dne vidiš nasmehe in iskrice v očeh teh otrok in vidiš, da si naredil nekaj dobrega. Ko te ob slovesu pridejo najmlajši objet, spoznaš, da si jim prinesem toplino, ki jo potrebujejo in klub utrujenosti počutiš naravnost NORO! Tekom tabora, smo se povezovale tudi s pomočjo igre »skriti prijatelj«, pisemca in besede v njih bomo za večno hranile…
Del spoznavanje njihove kulture je bilo tudi okušanje njihove tradicionalne hrane. En večer smo jedlie islamsko, naslednji kitajsko hrano,…Bila je naravnost odlična. Po prihodu domov je piščanec brez curry- ja imel prazen okus, tekoče mleko se nam je zdelo čudno, olje v plastenkah znanstvena fantastika, kruh brez peanut butterja, ni bil kruh,… več kot očitno smo se navadile na močnejše in različne okuse njihove kuhinje, ki nam je sčasoma postala ljuba. Zvečer nam ni bilo nikoli dolgčas, saj so domačinke prave »žurerke«, njihovi boki pa so ustvarjeni za ples… Trudile smo se, da bi tudi me plesale tako kot one, vendar smo raje ostale pri polki, katero smo naučile plesati tudi druge. Poseben večer je bil, ko smo prižgali taborni ogenj. Punce so bile povsem navdušene, ker so ga postavile same (navadno to pri njih počnejo samo fanti), zato smo ta podvig dokumentirale z 20 minutnih photo-shootingom .
Presenetilo nas je veliko zanimanje ministrstva za šolstvo in šport in javnosti za naše delo, saj nas je obiskal sam minister, taborno dogajanje pa so domačini lahko spremljali tudi prek televizije, radia in časopisa. Po vseh teh novih izkušnjah, spoznanjih in doživetij je bilo slovo od deklet in tega malega otoka res težko. Tabor bomo za vedno ohranile v lepem spominu, prav tako pa ostajajo ideje, načrti za prihodnost - kako se bomo še naprej trudile spreminjati svet na boljše.
Za konec bi se rade še enkrat zahvalile staršem, klanom, našim voditeljem še posebej Urški in Martini za moralno podporo, dobrotnikom za denarno in moralno, domačinkam za občutek domačnosti in družbo in vsem, ki so kakorkoli prispevali, da smo lahko do konca izvedle projekt SOW.
