Popotovanje k sreči
Že nekaj časa tipkam po tipkovnici in brišem stavke. Kaj je res moja skavtska zgodba, kaj je tisto več od potepanj po Sloveniji in tujini, nočnih straž, velikih iger in potepov, srečanj in taborov?
Mislim, da se moja skavtska zgodba začne podobno kot mnogo drugih. Začela sem na pobudo šmarskega župnika, takrat še neustrašna in prepričana, da je to nekaj zame. Tako imam doma dve rutki: sivo volčjo in skavtsko sivo-rumene barve, ki nosita v sebi stkano srečo, navdušenje, veselje, žalost in težke trenutke, padce in vzpone šestnajstih let. Moja skavtska pot ni le pot, posuta z norimi dogodivščinami, ampak je pot vztrajnosti, pristnega veselja, težkih izzivov in sreče. Je pot osebne rasti. Vem, da če ne bi bila skavtinja, ne bi bila to, kar sem danes.
Katja Černelič, noroklepetava levinja (Avtor: Arhiv Katje Černelič)
Moje skavtsko ime je noroklepetava levinja. Spomnim se, da sem ga dobila na predtaboru slovenskega jamboreeja v Kamniški Bistrici. In res je, takrat sem bila in še danes bi se opisala kot zgovorno osebo, ki rada hodi na kave s prijetnimi ljudmi in se pogovarja. To je ena izmed lastnosti, ki se ni prav dosti spremenila za razliko od nekaterih drugih. Tudi zaradi skavtov:
• sem bolj samozavestna.
Dvomila sem vase in v svoje sposobnosti do še nedolgo nazaj. Spraševala sem se, kaj si bodo o meni mislili drugi, delala sem stvari, ki so jih odobravali, in skrivala vse poraze, ki sem jih doživela – da ne bi kdo imel slabega mnenja o meni. Pri skavtih sem se vedno počutila sprejeto na aktivnostih, voditeljstvo in z njim povezane taborne šole pa so mi spodbudili samozavest. Začela sem se sprejemati z vsemi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi in iz misli izrivati občutek manjvrednosti. Naučila sem se postaviti zase in biti ponosna na to, kar sem, in to, kar nisem. Vem, da zaradi padcev nisem slaba oseba in me ti ne definirajo. Ponosna sem na trenutke, ko sem vstala s tal in šla naprej z novimi izkušnjami. In ni me sram slabih trenutkov, ki so se zgodili.
• sem bolj samostojna, odgovorna in organizirana.
Z vsako odgovornostjo, ki sem jo dobila pri volčičih in v četi, z vsakim projektom v klanu sem spoznavala, kako se lahko naloge dobro opravi in kako se lahko stvari lotim sama. Naučila sem se načrtovati svoj čas in ga razporediti med obveznosti ter prijatelje, družino, fanta. Ker se znam kar dobro organizirati, me le redko zagrabi panika, če moram v enem tednu opraviti več stvari za fakulteto, skavte in vmes skočiti na kakšen sestanek. Skavti so me naučili reči »ne« in posledično odgovornosti do sebe in drugih.
• sem (manj) izbirčna.
Pri volčičih se spomnim, da smo se vedno pritoževali nad hrano. Ampak sem se na skavtih naučila jesti, kar je pač pripravljeno. Do TZV-ja so bili tunini makaroni daleč stran od mojega jedilnika, danes pa se moram zadržati, da si jih ne pripravim vsak dan, prav tako mi je kuhana ali pražena zelenjava nekaj najljubšega. S solato pa še bijeva boje – morda mi bo tudi ta zelenjava enkrat všeč. Enkrat.
• mi ni težko pomagati.
Mislim, da so vsem poznane zadolžitve na izhodih – pomivanje posode, pospravljanje jedilnice, pometanje in urejanje stranišč. Zdi se mi, da s tem že bobre in volčiče navajamo na pomoč v njihovem primarnem okolju – doma. Sploh pa so me v starejših vejah voditelji naučili videti nered in ga pospraviti, čeprav nisem nujno jaz razmetala. Naučila sem se videti ljudi in jim ponuditi pomoč, hitro dobim slabo vest, če ne pomijem posode, zlikam oblačil ali če na sprehodu s psičko ne poberem plastične vrečke na poti.
• ohranjam odnos z Njim.
Prihajam iz verne družine in gotovo bi hodila k nedeljski maši tudi, če ne bi bila skavtinja. Ampak skavtstvo me je naučilo iskati Boga na drugačen način, ga videti v majhnih stvareh, v vsakem trenutku sreče in navdušenja, v dolgočasju in v težkih trenutkih. Dalo mi je možnost, da vsakič znova navežem stik in da vidim, da mi je vera pomembna vrednota, ki jo želim obdržati.
• sem našla ljubezen.
Spoznala sva se že prej in skavti niso bili edina skupna točka. Se pa zaradi skavtov bolje poznava, imava podobne vrednote in sva si prej začela zaupati. Zaradi skupnih izkušenj, ki jih imava kot skavta, sva se naučila sodelovati, pogovarjati, drug drugega sva videla reagirati v različnih situacijah in si tako znava pomagati. Hkrati je meni lažje, ker obema skavti ogromno pomenijo, lahko se pogovarjava o njih in se razumeva, zakaj je treba nekaj pripraviti, zakaj iti na taborne šole in podobno. Všeč mi je, da lahko v voditeljstvu skupaj napredujeva in si izmenjujeva različne poglede na situacije ter da mi zna nastaviti ogledalo, da vidim, kdaj kaj naredim narobe in kako to popraviti in speljati na boljšo pot. Vedno verjame vame in me spodbuja, da grem naprej, da rastem, da si upam.
• imam prave prijatelje.
Skavti so bili vedno moja varna točka. Vedno sem čutila, da imam tu prijatelje, na katere se lahko zanesem. Pri skavtih sem našla družbo, ki me je sprejemala in kjer sem se lahko smejala na svoj način, govorila hitro in ogromno, povedala bolj malo, debatirala o resnih temah in kjer sem dobila pomoč, če sem jo potrebovala. Še vedno imam okrog sebe ljudi, ki jim res zaupam, s katerimi bi šla večkrat na čaj ali kavo, če bi nam urniki dovoljevali (ali pa ne bi živeli po celi Sloveniji), in za katere vem, da mi bodo iskreno povedali tako pohvale kot tudi kritike in druga opažanja. Zato, da se lahko izboljšam. In res mi ogromno pomenijo in sem hvaležna. Tudi zaradi njihovega truda, da bi razumeli mojo hitro govorico, in ker poznajo mojo ljubezen do kave in poskrbijo, da jo dobim, ko jo res potrebujem.
Katja Černelič, noroklepetava levinja (Avtor: Arhiv Katje Černelič)
• imam dober odnos z družino.
V vsakem trenutku hvaležna, da sta starša 8-letni deklici pustila, da gre na skavte, o katerih ni imela pojma, in da sta jo vozila na vsa srečanja, vse tabore, da sta pustila, da se umaže in si strga hlače, da se javi za odgovorne naloge in da hodi z ruzakom po Sloveniji in tujini ter si na vse možne načine pridobiva izkušnje. Skavti so me naučili ceniti in spoštovati svojo (ožjo in širšo) družino. Pridejo prepiri in nestrinjanja, ampak so mi v veselje vsi trenutki, ko skupaj sedimo pred televizijo in gledamo film, ko gremo na izlet ali praznujemo rojstni dan in kakšno drugo obletnico.
• se želim poklicno ukvarjati z otroki in mladimi.
Ne vem, če sem imela kadarkoli željo po opravljanju točno določenega poklica. Nisem vedela, kje so moje močne in šibke točke, kakšne so moje želje, kaj bi res rada počela v življenju. Delo za skavte, vse od načrtovanja srečanj do večjih projektov, mi je bilo vedno v izziv, navdušena sem se lotevala novih projektov. Skavtska vzgoja se mi zdi res dobra, smiselna in primerna članu, ki ga dobimo v svoje vrste. Pri skavtih sem dobila zaupanje, da sem sposobna voditi in pripravljati kvaliteten program za člane. Zaradi vseh izkušenj je v meni počasi rasla želja po poklicnem delu z mladimi. Lahko sem izkusila delček tega, kar bi danes rada opravljala, začela sem resno razmišljati o tem. Zaenkrat mislim, da sem na pravi poti, in treba bo še kar nekaj vztrajnosti, vendar imam motivacijo in željo.
Skavtstvo je res velik del mojega življenja. Zame to že dolgo ni več hobi, prostočasna aktivnost ali le prostovoljna dejavnost. To je nekaj, s čimer se zelo močno identificiram, je ena mojih najvišjih prioritet, je neizmeren del mene. Včasih se moram opomniti, da imam v življenju tudi druge naloge, ne samo skavte. Skavti so mi pomagali izoblikovati sebe v to, kar sem si kot mlajša želela. Zdaj verjamem, da sem jaz dovolj in da se mi ni treba stalno dokazovati, da sem vredna, sprejeta in da imam vsak trenutek možnost, da se izboljšam. Z veliko srečo in solzami hvaležnosti gledam fotografije, spomine svoje skavtske zgodbe. Fotoaparat pa je pripravljen, da zajame nove.
»Skavtstvo je čudovita igra, če se vržemo vanjo in jo igramo dobro, z resničnim navdušenjem. Kot pri drugih igrah bomo ugotovili, da skavtstvo krepi telo, mišljenje in duha. Ampak pomnite! To je igra na prostem, in če je le mogoče, pojdite ven, pa srečno in dober tabor vam želim!« Robert Baden-Powell, Skavtstvo za fante.
