Preprosto - martinovo
Goske (Avtor: www.delo.si)
O svetem Martinu
Martin se je rodil okoli leta 316 v Sabariji v Panoniji (današnji Sombotel, Madžarska). Čeprav njegova starša nista bila kristjana, je Martin že kot otrok spoznal krščanstvo in se pri 10 letih odločil za vstop v katehumenat. Takrat pa mu je oče (ki je bil častnik rimske vojske) priskrbel vojaško službo, zato se je Martin pridružil vojski in kmalu postal častnik. Legenda pravi da je takrat v mrzlem zimskem jutru pred mestnimi vrati srečal berača, ki je napol oblečen zmrzoval. Ker ni imel nič drugega je izvlekel svoj meč, prerezal svoj topel plašč in ga dal polovico revežu. Naslednjo noč se mu je prikazal Kristus, oblečen v polovico plašča in rekel: "Martin me je ogrnil s tem ogrinjalom". To dejanje je bilo zanj prvi korak spreobrnitve. Kmalu po tem je bil krščen in je pustil vojaško službo.
Odšel je v Poitiers in postal učenec sv. Hilarija. Po nekaj letih se je Martin odpravil misijonarit v rodno Panonijo, po pregnanstvu pa se je umaknil na otok Gallinara, kjer je dolgo živel kot puščavnik. Okoli leta 350 se je vrnil nazaj k sv. Hilariju in si v bližnjem kraju Ligugé postavil puščavniško celico, ki se je v poznejših stoletjih razvila v znamenit samostan. Leta 371 so ga izvolili za škofa v Toursu – pri ljudeh je bil namreč zelo priljubljen zaradi skromnosti. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, da ne bi postal škof. Skril se je med gosi, njegovo skrivališče pa so goske kristjanom izdale z gaganjem, zaradi česar jih v današnjih časih obredno pojemo. Tudi ko je sprejel mesto škofa, je ostal neizmerno skromen. Ni se preselil v škofovsko palačo, pač pa je živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati.
Martin je umrl 8. novembra 397 v kraju Candes, blizu Toursa v Franciji. Njegov pogreb je bil 11. novembra. Martinov plašč je bil dolgo časa francoska državna oziroma dvorna relikvija. Shranjen je bil v dvorni kapeli Sainte Chapelle v Parizu. Današnje ime te zgradbe pravzaprav izhaja iz latinske besede za plašč in torej pomeni "plaščarna", pozneje pa se je to ime začelo uporabljati tudi za druge podobne stavbe – kapele. Bil je eden prvih svetnikov nemučencev, ki mu je cerkev priznala svetniško čast.
Sveti Martin podari del plašča (Avtor: neznan)
"Svet' Martin napravi 'z mošta vin'"
Zanimivo je, da god svetega Martina evropske države praznujejo na različne načine, je pa pri vseh opazen kulinaričen element, povezan z jesenskim spravilom letine in pripravljanjem narave na počitek. Pri nas gre seveda predvsem za praznik vina. Mošt, ki od trgatve naprej vre v sodih in velja za nekaj nečistega in grešnega, naj bi se na ta dan natanko enajst minut čez enajsto ob blagoslovu spremenil v pravo, mlado vino. Takrat "svet' Martin napravi 'z mošta vin'". Seveda bodo ta vikend družinske mize polnile predvse dobrote kot so polnjena gos, rdeče zelje in mlinci.
Zanimivo je mnenje našega etnologa Janeza Bogataja, ki je med drugim soavtor knjige Martinov praznik, ki pravi da smo Slovenci v martinovanju pravzaprav pravi evropski prvaki. O tem med drugim priča tudi dolžina praznovanja na naših tleh: zdaj traja praviloma že ves martinov teden.
Zakaj imamo radi martinovo?
Zanimivo je, da je to eden izmed redkih tako popularnih praznikov, ki temelji na osnovnih vrednotah. Martinovo ne pozna obdarovanja v materialnem smislu, pač pa le skupno veselje in hvaležnost ob polni mizi dobrot. V tem pogledu nam prinaša veliko pozitivnih sporočil, ki so v današnjem svetu še kako dobrodošla: opominja nas na moč sodelovanja med naravo in človekom, pa tudi med ljudmi samimi, ter na moč trenutkov, preživetih s prijatelji in bližnjimi ob kozarcu dobrega vina. Ponuja nam čudovito priložnost za kakovostno druženje. Na nas pa je, da te pozitivne note ne pokvarimo s pretiranim popivanjem, ki lahko vodi v vandalizem, nasilje in prezgodnjo smrt na cestah.
Stopinje svetega Martina
Za konec pa še majhna zanimivost. V krajih od njegovega rodnega kraja do Toursa, v katerih se je v svojem življenju ustavil in jih zaznamoval, se postavljene njegove stopinje, majhne skulpture v tlaku ali v zgradbah. Ena takih je tudi v Ljubljani v Etnografskem muzeju, saj je Slovenija vključena v velik evropski projekt Martinove poti.
Pa lepo martinovo vsem! :)
