Za vse je kriva Rezka
Rezka iz cerkljanske bratovščine. Ona je bila tista, ki je na tabor v Čezklanc prišla s svojim punkelnom (beri: bulo)in klekeljni. Tiho in neopazno se je usedla ob rob naše mize na sobotni mednarodni tržnici in pod spretnimi prsti so začele nastajati umetnine.
čipke (Avtor: različni avtorji)
Majhne umetnine z veliko vrednostjo. Ob njej se je ustavilo veliko obiskovalcev tržnice in sproti je razdala vse srčke, rožice, zvončke in ptičke.
»Čipka nastane takrat, kadar želimo izraziti nekaj nežnega, kot dih lahnega in prelestno lepega. Vedno znova nas prevzame čar čipk in čipkarstva, saj je vsaka čipka umetnina zase.« , je zapisal nekdo. In prav je imel. Rezkine čipke smo opazili vsi, tudi Kurt iz Špitala in takoj je povabil njo in Cerkljane na čipkarsko razstavo v grad Porcia v Špital.
Nekaj mailov je potem potovalo med Cerknim in Špitalom, prišlo je tudi uradno povabilo, šefica Marija je povabila še prave cerkljanske čipkarice in v soboto se je mali avtobus, poln klekljaric odpeljal v Špital. Tam je bila v gradu sredi mesta čudovita razstava z naslovom »ČIPKA SKOZI ŠTIRI STOLETJA«. Lahko smo občudovali krasne stare čipke, stare sto, dvesto in štiristo let, čipke, ki jim ne morejo določiti vrednosti, ker so preveč dragocene. Obiskovalcev je bilo veliko, iz Slovenije se je pripeljal na ogled razstavo poln avtobus dam in gospodov.
Cerkljanske klekljarice so na eni mizi razstavile svoje čipke, za drugo pa pridno klekljale. Veliko obiskovalcev se je ustavilo ob njihovih mizah, veliko ljudi je s fotoaparati skrbno poslikalo vse čipke, od prve do zadnje – in čipkarice so dobile povabilo na čipkarski festival, razstavo in tekmovanje v izdelavi čipk na temo »drevo«. Sodelovanje, ki se je začelo v Čezklancu, je torej obrodilo bogate sadove tudi na umetniškem področju.
Da bi izkoristili lep dan do kraja, nas je špitalska bratovščina odpeljala še na izlet v bližnji turistični kraj Millstatt s čudovitim jezerom, starim samostanom in cerkvijo Vseh svetih – ter s prijazno gospo Marijo, ki nam je vse razkazala in povedala.
Na koncu nas je odpeljala še v svoj privatni »Rosenkranzmuseum« - muzej rožnih vencev. Začela jih je zbirati, ko je bila stara 5 let, zdaj jih ima že 62. Občudovali smo rožne vence iz lesa, keramike, metala, gline, papirja, ebenovine, dragih kamnov, okrogle, ovalne in kvadratne ter kratke in dolge, zraven pa še stare molitvenike, podobice in molitvene obrazce. Nekaj posebnega je bilo vse to, nekaj, kar človek ne vidi vsak dan in kar lahko samo občuduje. Začudili smo se, ko nam je gospa povedala, da je z moževo smrtjo izgubila tudi veselje do zbiranja in bi rada celotno zbirko prodala. Upajmo, da v prave roke oz. v roke, ki bodo znale spoštovati in ohranjati čudovite predmete.
V poznem popoldnevu smo se poslovili po skavtsko: v krogu z bzzzzzz… in si obljubili, da se spet srečamo – ali ob čipkah ali na nekem zanimivem skavtskem potepanju.
Hvala Rezka – če ne bi bilo tebe, ne bi v soboto doživeli toliko lepega!
čipke (Avtor: različni avtorji)
»Čipka nastane takrat, kadar želimo izraziti nekaj nežnega, kot dih lahnega in prelestno lepega. Vedno znova nas prevzame čar čipk in čipkarstva, saj je vsaka čipka umetnina zase.« , je zapisal nekdo. In prav je imel. Rezkine čipke smo opazili vsi, tudi Kurt iz Špitala in takoj je povabil njo in Cerkljane na čipkarsko razstavo v grad Porcia v Špital.
Nekaj mailov je potem potovalo med Cerknim in Špitalom, prišlo je tudi uradno povabilo, šefica Marija je povabila še prave cerkljanske čipkarice in v soboto se je mali avtobus, poln klekljaric odpeljal v Špital. Tam je bila v gradu sredi mesta čudovita razstava z naslovom »ČIPKA SKOZI ŠTIRI STOLETJA«. Lahko smo občudovali krasne stare čipke, stare sto, dvesto in štiristo let, čipke, ki jim ne morejo določiti vrednosti, ker so preveč dragocene. Obiskovalcev je bilo veliko, iz Slovenije se je pripeljal na ogled razstavo poln avtobus dam in gospodov.
Cerkljanske klekljarice so na eni mizi razstavile svoje čipke, za drugo pa pridno klekljale. Veliko obiskovalcev se je ustavilo ob njihovih mizah, veliko ljudi je s fotoaparati skrbno poslikalo vse čipke, od prve do zadnje – in čipkarice so dobile povabilo na čipkarski festival, razstavo in tekmovanje v izdelavi čipk na temo »drevo«. Sodelovanje, ki se je začelo v Čezklancu, je torej obrodilo bogate sadove tudi na umetniškem področju.
Da bi izkoristili lep dan do kraja, nas je špitalska bratovščina odpeljala še na izlet v bližnji turistični kraj Millstatt s čudovitim jezerom, starim samostanom in cerkvijo Vseh svetih – ter s prijazno gospo Marijo, ki nam je vse razkazala in povedala.
Na koncu nas je odpeljala še v svoj privatni »Rosenkranzmuseum« - muzej rožnih vencev. Začela jih je zbirati, ko je bila stara 5 let, zdaj jih ima že 62. Občudovali smo rožne vence iz lesa, keramike, metala, gline, papirja, ebenovine, dragih kamnov, okrogle, ovalne in kvadratne ter kratke in dolge, zraven pa še stare molitvenike, podobice in molitvene obrazce. Nekaj posebnega je bilo vse to, nekaj, kar človek ne vidi vsak dan in kar lahko samo občuduje. Začudili smo se, ko nam je gospa povedala, da je z moževo smrtjo izgubila tudi veselje do zbiranja in bi rada celotno zbirko prodala. Upajmo, da v prave roke oz. v roke, ki bodo znale spoštovati in ohranjati čudovite predmete.
V poznem popoldnevu smo se poslovili po skavtsko: v krogu z bzzzzzz… in si obljubili, da se spet srečamo – ali ob čipkah ali na nekem zanimivem skavtskem potepanju.
Hvala Rezka – če ne bi bilo tebe, ne bi v soboto doživeli toliko lepega!
+4
