Z Letečo lastovko smo poleteli na Rdeči otok
Malo nenavaden je ta naslov, mar ne? Leteča Lastovka. Rdeči otok. Čeprav smo prav v teh dneh navajeni na marsikaj, je zgodba o Leteči Lastovki in Rdečem otoku resnična.
MAdagaskar (Avtor: Aleš Čerin)
Zgodila se je na Fužinah, v spodnji učilnici prejšnji petek, ko smo imeli odrasli skavti svoje redno srečanje.
Na to srečanje smo povabili Katjo, odraslo skavtinjo iz bratovščine Ilirska Bistrica. In Katja, s skavtskim imenom Leteča Lastovka, je z veseljem prišla, da bi nas s sliko in besedo popeljala na Rdeči otok – Madagaskar. Katja je namreč lansko poletje 1 mesec preživela med Malgaši, pravzaprav med otroci iz Madagaskarja, saj je skupina osmih Slovencev odletela tja, da bi z malgaškimi otroci imela oratorij. Ja, pravi oratorij z naslovom »NE SE BAT«, takšnega kot ga imajo vsake počitnice slovenski otroci.
Po molitvi in uvodnem spoznavanju je Katja začela s predavanjem in nam povedala, da je Madagaskar otoška država v Indijskem oceanu, ob vzhodni afriški obali. Od afriške obale ga loči Mozambiški preliv, od nje pa je oddaljen cca 400 km. Je 4. največji otok na svetu - država s površino cca 587.000 km2 in približno 18 milijoni prebivalcev. Uradna jezika sta francoščina in malgaščina, glavno mesto je Antananarivo. Denar se imenuje ariary. Katja ga je imela s seboj in smo si ga ogledali.
Madagaskar je redko naseljena dežela s čudovito naravo, pisano mešanico kulture, ljudi in razgibano zgodovino. Nekoč, pred 180 milijoni let je bil otok del afriške celine, ko pa se je ločil od nje, so se na njem razvile prav posebne živalske in rastlinske vrste, ki so značilne samo zanj in jih ni moč najti nikjer na svetu. Podnebje je zelo raznoliko; v višavju je zmerno, ob obalah tropsko. Na S in V so v deževni dobi močni nalivi, na osrednjem višavju in na jugu pa razmeroma suho. Prvi ljudje so se naselili na Madagaskar šele pred približno 2000 leti in začeli spreminjati prvotno podobo otoka. Tako je danes 90% odstotkov nekdanjega gozda izsekanega. Zaradi krčenja gozda, erozije prsti in suše so se pojavile ekološke težave. Poljedeljstvo še vedno temelji na primitivnem kmetijstvu. Izvažajo kavo, vanilijo, sisal in sladkor, za svojo prehrano pa pridelujejo riž, ki ga zaradi hitro rastočega prebivalstva in pogostih suš primanjkuje. Riž je glavna hrana in jedo ga 3x dnevno. Večina cest je v zelo klavrnem stanju, mostov ni ali so komaj prevozni. Našim misijonarjem so v veliko pomoč terenska vozila, ki so jih dobili z akcijo MIVA, pa tudi vsa ostala pomoč, ki prihaja v obliki zdravil, obleke, hrane in denarja.
Otrok pa imajo veliko in zelo so lepi. Temne polti, z velikimi očmi in belimi zobki. Katja nam je povedala, da je bilo delati z njimi pravo veselje, saj so skromni in pridni. Zelo so se razveselili prihoda slovenske skupine, ki se je ukvarjala z njimi, še bolj pa rumenih majčk, ki so bile »uradna uniforma« oratorija. Otrokom so zgodbo o Tobiju zaigrali v slovenščini, vse rekvizite so prinesli s seboj, misijonarji pa so naredili kratek povzetek v malgaščini. Skupaj so peli slovenske in malgaške pesmice in sodelovali pri maši, ki je drugačna od naše, daljša in polna pesmi in plesa. Katja nam je povedala, da so imeli oratorij v treh krajih, stanovali so na misijonu, se srečali, spoznali in družili tudi s slovenskimi misijonarji in si ogledali slovensko vas, ki jo je zgradil misijonar Pedro Opeka.
Katja pravi, da je Rdeči otok – tako se imenuje zaradi rdeče prsti – pustil v njej čudovite spomine. Najbolj so ji seveda ostali v spominu otroci in zavest, da je zanje lahko naredila nekaj dobrega. Saj je On rekel:«KDOR SPREJME ENEGA TAKIH OTROK V MOJEM IMENU, MENE SPREJME«. In to v malgaščini zveni tako:« NA IZA NA IZA MANDRAY NY ANANKIRAY AMIN ITONY ZAZA ITONY AMIN NY ANARAKO, DIA IZAHO NO RAISINY.«
Hvala Katja, po slovensko in malgaško. In nasvidenje spet takrat, ko se boš vrnila iz novega potepanja po svetu!
MAdagaskar (Avtor: Aleš Čerin)
Na to srečanje smo povabili Katjo, odraslo skavtinjo iz bratovščine Ilirska Bistrica. In Katja, s skavtskim imenom Leteča Lastovka, je z veseljem prišla, da bi nas s sliko in besedo popeljala na Rdeči otok – Madagaskar. Katja je namreč lansko poletje 1 mesec preživela med Malgaši, pravzaprav med otroci iz Madagaskarja, saj je skupina osmih Slovencev odletela tja, da bi z malgaškimi otroci imela oratorij. Ja, pravi oratorij z naslovom »NE SE BAT«, takšnega kot ga imajo vsake počitnice slovenski otroci.
Po molitvi in uvodnem spoznavanju je Katja začela s predavanjem in nam povedala, da je Madagaskar otoška država v Indijskem oceanu, ob vzhodni afriški obali. Od afriške obale ga loči Mozambiški preliv, od nje pa je oddaljen cca 400 km. Je 4. največji otok na svetu - država s površino cca 587.000 km2 in približno 18 milijoni prebivalcev. Uradna jezika sta francoščina in malgaščina, glavno mesto je Antananarivo. Denar se imenuje ariary. Katja ga je imela s seboj in smo si ga ogledali.
Madagaskar je redko naseljena dežela s čudovito naravo, pisano mešanico kulture, ljudi in razgibano zgodovino. Nekoč, pred 180 milijoni let je bil otok del afriške celine, ko pa se je ločil od nje, so se na njem razvile prav posebne živalske in rastlinske vrste, ki so značilne samo zanj in jih ni moč najti nikjer na svetu. Podnebje je zelo raznoliko; v višavju je zmerno, ob obalah tropsko. Na S in V so v deževni dobi močni nalivi, na osrednjem višavju in na jugu pa razmeroma suho. Prvi ljudje so se naselili na Madagaskar šele pred približno 2000 leti in začeli spreminjati prvotno podobo otoka. Tako je danes 90% odstotkov nekdanjega gozda izsekanega. Zaradi krčenja gozda, erozije prsti in suše so se pojavile ekološke težave. Poljedeljstvo še vedno temelji na primitivnem kmetijstvu. Izvažajo kavo, vanilijo, sisal in sladkor, za svojo prehrano pa pridelujejo riž, ki ga zaradi hitro rastočega prebivalstva in pogostih suš primanjkuje. Riž je glavna hrana in jedo ga 3x dnevno. Večina cest je v zelo klavrnem stanju, mostov ni ali so komaj prevozni. Našim misijonarjem so v veliko pomoč terenska vozila, ki so jih dobili z akcijo MIVA, pa tudi vsa ostala pomoč, ki prihaja v obliki zdravil, obleke, hrane in denarja.
Otrok pa imajo veliko in zelo so lepi. Temne polti, z velikimi očmi in belimi zobki. Katja nam je povedala, da je bilo delati z njimi pravo veselje, saj so skromni in pridni. Zelo so se razveselili prihoda slovenske skupine, ki se je ukvarjala z njimi, še bolj pa rumenih majčk, ki so bile »uradna uniforma« oratorija. Otrokom so zgodbo o Tobiju zaigrali v slovenščini, vse rekvizite so prinesli s seboj, misijonarji pa so naredili kratek povzetek v malgaščini. Skupaj so peli slovenske in malgaške pesmice in sodelovali pri maši, ki je drugačna od naše, daljša in polna pesmi in plesa. Katja nam je povedala, da so imeli oratorij v treh krajih, stanovali so na misijonu, se srečali, spoznali in družili tudi s slovenskimi misijonarji in si ogledali slovensko vas, ki jo je zgradil misijonar Pedro Opeka.
Katja pravi, da je Rdeči otok – tako se imenuje zaradi rdeče prsti – pustil v njej čudovite spomine. Najbolj so ji seveda ostali v spominu otroci in zavest, da je zanje lahko naredila nekaj dobrega. Saj je On rekel:«KDOR SPREJME ENEGA TAKIH OTROK V MOJEM IMENU, MENE SPREJME«. In to v malgaščini zveni tako:« NA IZA NA IZA MANDRAY NY ANANKIRAY AMIN ITONY ZAZA ITONY AMIN NY ANARAKO, DIA IZAHO NO RAISINY.«
Hvala Katja, po slovensko in malgaško. In nasvidenje spet takrat, ko se boš vrnila iz novega potepanja po svetu!
+2
