Vreme je zdržalo, pa tudi komarjev ni bilo...
Za soboto je bile vremenska napoved slaba: po celi Sloveniji dež, ki bo popoldne prešel v sneg do nižin. Pravo skavtsko vreme! Gremo? Ne gremo? Kar nekaj nas je bilo pripravljenih iti po Jurčičevi poti, pa so potem nastopile takšne in drugačne težave, pa še vreme je naredilo svoje in tako sem se pred gostilno Šerek v Višnji gori v soboto ob 8.uri znašla sama – z grosupeljsko bratovščino seveda.
Pa nismo bili sami, kje pa! Pet polnih avtobusov je zapeljalo mimo nas, poln vlak je pripeljal iz ljubljanske smeri in vsa parkirišča tam okoli so bila polna. Še »listek« na rutko in odpravili smo se na XIII. POHOD PO JURČIČEVI POTI. Najprej na višnjegorski trg, kjer smo se poštemplali in kjer nas je pozdravila glasba, zastave in veliko dobrot na vsakem vogalu - in potem naprej po zasneženih in blatnih poteh proti Polževemu. Prvi klanec nas je upehal in razpotegnil v dolgo kolono. Stampedo pettisočih pohodnikov je stari sneg spremenil v rjavo brozgo in blato v spolzko in neprijetno temnorjavo razmočenost.
Mimo Starega gradu, Pristave in Zavrtače smo prišli na Polževo. Spet glasba, vroč čaj in kava, kačja slina, borovničke, medica in domače pecivo. Janezova logistika je delovala brezhibno in okrepčali smo se s »skavtskimi« krofi in odlično kavo. Dobro razpoloženi smo se odpravili po smučišču navzgor in že smo bili na najvišji točki Jurčičeve poti, na 630 metrih. Za trenutek smo se ustavili v krasni cerkvici sv. Duha z imenitnim gotskim portalom in nadaljevali pot čez Male Vrhe, mimo komaj vidnih razvalin gradu Roje, pa strmo navzdol po mehki blatni in razmočeni poti do kmetije Kaščarjevih, po dolini Kravjek, mimo ribnika Laškovec do cerkvice sv. Janeza Krstnika ob poti. Šli smo še mimo vasi Oslica in kmalu pred seboj zagledali Muljavo – naš cilj.
Ni padal dež in ni snežilo. Med potjo nas je pozdravilo celo sonce. Janezova veza s tistim tam gor, je delovala. Tudi nobenega komarja nismo srečali.Hitro so bežali kilometri pod nogami, saj je bila družba prijetna in če se človek pogovarja, pozabi, da hodi in da je dolga zima pobrala skoraj vso kondicijo. Čudovita je ta dolenjska pokrajina, pokrajina, skozi katero je vsak dan hodil mali Jurčič, ko je z drugimi otroci hodil peš v šolo v Višnjo goro in katero je vplel v večino svojih pripovedi.
Muljava je bila praznično okrašena, polna ljudi in bogato obloženih stojnic - in pričakala nas je z odprtimi vrati Jurčičeve domačije, ki se je razvila v pravi etnografski muzej na prostem, s kulturnim programom, slavnostnim govornikom in Jurčičevim Krjavljem. Če tega ne bi bilo, bi res nekaj manjkalo! Pričakala pa nas je tudi krepka malica, ki sta jo pripravila Janez in njegova žena. Bravo in hvala – presenečenje vama je uspelo!
Že na poti tja smo se nekateri odločili, da se vrnemo peš tudi nazaj. In res smo se štirje okorajžili in se podali po isti poti nazaj. Močna debata se je razvila: o otrocih in vzgoji, o veri in naši molitvi, o skavtih in skavtizmu, o politiki in Plutu, ... Nadaljevala se je ob mizi Pri Šerku in na poti do Ljubljane. Ja, prijazni grosupeljski Tone, njegova žena in Marjan so me pripeljali skoraj do hišnega praga. En velik, zares velik skavtski hvala tudi za prevoz, za prijetno družbo pa še posebej! Tudi tebi hvala, je rekel Marjan, s teboj smo bili ZBOKSS, brez tebe pa bi bili samo BOKSS. Pa še res je!
O komarjih pa kdaj drugič.....
Mimo Starega gradu, Pristave in Zavrtače smo prišli na Polževo. Spet glasba, vroč čaj in kava, kačja slina, borovničke, medica in domače pecivo. Janezova logistika je delovala brezhibno in okrepčali smo se s »skavtskimi« krofi in odlično kavo. Dobro razpoloženi smo se odpravili po smučišču navzgor in že smo bili na najvišji točki Jurčičeve poti, na 630 metrih. Za trenutek smo se ustavili v krasni cerkvici sv. Duha z imenitnim gotskim portalom in nadaljevali pot čez Male Vrhe, mimo komaj vidnih razvalin gradu Roje, pa strmo navzdol po mehki blatni in razmočeni poti do kmetije Kaščarjevih, po dolini Kravjek, mimo ribnika Laškovec do cerkvice sv. Janeza Krstnika ob poti. Šli smo še mimo vasi Oslica in kmalu pred seboj zagledali Muljavo – naš cilj.
Ni padal dež in ni snežilo. Med potjo nas je pozdravilo celo sonce. Janezova veza s tistim tam gor, je delovala. Tudi nobenega komarja nismo srečali.Hitro so bežali kilometri pod nogami, saj je bila družba prijetna in če se človek pogovarja, pozabi, da hodi in da je dolga zima pobrala skoraj vso kondicijo. Čudovita je ta dolenjska pokrajina, pokrajina, skozi katero je vsak dan hodil mali Jurčič, ko je z drugimi otroci hodil peš v šolo v Višnjo goro in katero je vplel v večino svojih pripovedi.
Muljava je bila praznično okrašena, polna ljudi in bogato obloženih stojnic - in pričakala nas je z odprtimi vrati Jurčičeve domačije, ki se je razvila v pravi etnografski muzej na prostem, s kulturnim programom, slavnostnim govornikom in Jurčičevim Krjavljem. Če tega ne bi bilo, bi res nekaj manjkalo! Pričakala pa nas je tudi krepka malica, ki sta jo pripravila Janez in njegova žena. Bravo in hvala – presenečenje vama je uspelo!
Že na poti tja smo se nekateri odločili, da se vrnemo peš tudi nazaj. In res smo se štirje okorajžili in se podali po isti poti nazaj. Močna debata se je razvila: o otrocih in vzgoji, o veri in naši molitvi, o skavtih in skavtizmu, o politiki in Plutu, ... Nadaljevala se je ob mizi Pri Šerku in na poti do Ljubljane. Ja, prijazni grosupeljski Tone, njegova žena in Marjan so me pripeljali skoraj do hišnega praga. En velik, zares velik skavtski hvala tudi za prevoz, za prijetno družbo pa še posebej! Tudi tebi hvala, je rekel Marjan, s teboj smo bili ZBOKSS, brez tebe pa bi bili samo BOKSS. Pa še res je!
O komarjih pa kdaj drugič.....
