V mojem srcu odmeva Ave ….
... Ave fatimski Mariji Romarici, ki se mi je zdel tudi zelo skavtski Ave, saj nas je bilo med romarji iz naše bratovščine kar šest. Nič se nismo prej dogovarjali-prav gotovo nas je poklicala Marija.
Ave iz cerkve v Stični, ki je od Marijinega kipa potoval od klopi do klopi, se dvignil pod strop in se spustil prav do vsakega.
Ave iz procesije, ki se je v dolgi, dolgi vrsti lučk med deževnimi kapljicami dvigal pod nebo in odmeval tudi iz vseh zvočnikov.
Ave, ki ga je mogočno zapel nadškof Uran pri slovesni sveti maši in je zatresel zidove stiške bazilike, največje cerkve ljubljanski nadškofiji.
Ave, ki je prišel iz ust treh stiških pastirčkov, ki so prišli pogledat svojo fatimsko Marijo v Stično.
Ave iz besed gospoda Snoja, ki ga je vpletel v pripoved o Jezusovem in Marijinem srcu, katerima naj bo posvečeno tudi naše srce.
Ave med desetkami rožnega venca, ki smo ga molili in nas je združil v veliko družino Marijinih otrok.
Ave, ki ga je pred čudovitim Marijinim kipom šepetala mlada mamica z otrokom v naročju.
Ave, ki sem ga v duši zapela Mariji med mojimi prošnjami in molitvami.
Ave, ki se mi je zdel tudi zelo skavtski Ave, saj nas je bilo med romarji iz naše bratovščine kar šest.
Obisk pri Mariji v Stični je bil eno globoko in nepozabno doživetje. Čisto drugačno kot tisto pred leti, ko sem šla v Fatimo kot turist in nam je neka mlada, nepoučena vodička kar mimogrede rekla: no, tle je pa tista Marija, ki se je kao prikazala trem pastirjem. Če hočte, si greste lahko pogledat, jaz vas čakam čez 10 minut tukaj spodaj na kavici …
Pa smo nekateri tekli k Marijinem kipu in h kipom treh otrok, pa po štengah gor v cerkev … In deset minut je bilo mimo. Takrat sem prisegla, da nikoli več, res nikoli več ne grem na sveta mesta, ampak vedno samo kot romar. In kot romar sem šla tudi k Mariji Romarici v Stično, zato bo veličastni Ave v mojem srcu še dolgo, dolgo…
Ave iz procesije, ki se je v dolgi, dolgi vrsti lučk med deževnimi kapljicami dvigal pod nebo in odmeval tudi iz vseh zvočnikov.
Ave, ki ga je mogočno zapel nadškof Uran pri slovesni sveti maši in je zatresel zidove stiške bazilike, največje cerkve ljubljanski nadškofiji.
Ave, ki je prišel iz ust treh stiških pastirčkov, ki so prišli pogledat svojo fatimsko Marijo v Stično.
Ave iz besed gospoda Snoja, ki ga je vpletel v pripoved o Jezusovem in Marijinem srcu, katerima naj bo posvečeno tudi naše srce.
Ave med desetkami rožnega venca, ki smo ga molili in nas je združil v veliko družino Marijinih otrok.
Ave, ki ga je pred čudovitim Marijinim kipom šepetala mlada mamica z otrokom v naročju.
Ave, ki sem ga v duši zapela Mariji med mojimi prošnjami in molitvami.
Ave, ki se mi je zdel tudi zelo skavtski Ave, saj nas je bilo med romarji iz naše bratovščine kar šest.
Obisk pri Mariji v Stični je bil eno globoko in nepozabno doživetje. Čisto drugačno kot tisto pred leti, ko sem šla v Fatimo kot turist in nam je neka mlada, nepoučena vodička kar mimogrede rekla: no, tle je pa tista Marija, ki se je kao prikazala trem pastirjem. Če hočte, si greste lahko pogledat, jaz vas čakam čez 10 minut tukaj spodaj na kavici …
Pa smo nekateri tekli k Marijinem kipu in h kipom treh otrok, pa po štengah gor v cerkev … In deset minut je bilo mimo. Takrat sem prisegla, da nikoli več, res nikoli več ne grem na sveta mesta, ampak vedno samo kot romar. In kot romar sem šla tudi k Mariji Romarici v Stično, zato bo veličastni Ave v mojem srcu še dolgo, dolgo…
