Trebanjski odrasli skavti v deželi Petra Klepca
Zadnji avgustovski vikend, ki je pravzaprav bil že tudi prvi septembrski, smo se odrasli trebanjski skavti odpravili na prvi poletni tabor v Osilnico, kraj, za katerega po krivici pravijo, da je Bogu za hrbtom in še nekoliko levo. Morda ta trditev drži glede na ...
Posamezni deli katapulta morajo biti med seboj dobro povezani! (Avtor: Valerija Sket, Temnooka kresnička)
... oddaljenost kraja, zato pa naravne lepote, idilične vasice in spokojnost kolpske doline odtehtajo vso to »neizmerno« oddaljenost.
Na taboru se nas je zbralo trinajst skavtinj in skavtov ter naših boljših polovic, ki so spoznavali skavtsko življenje, popestrili pa so ga tudi trije nadobudni otroci. Župnijsko hišo nam je odstopil župnik iz Fare, za kar smo še posebej hvaležni.
Ob petkovi peki rib na ognju ob Kolpi smo se med seboj še bolj spoznali, v soboto pa se je začelo pravo skavtsko delo. Izdelali in preizkusili smo pravi katapult. Kako daleč je odneslo kamen, je sicer stvar subjektivne ocene, večina pa bi zagotovo pritrdila, da brez dvomov na Hrvaško, torej nekaj metrov in čez sredino reke Kolpe. Zadovoljni z uspešnim dopoldanskim projektom, smo popoldan preživeli na raftingu na Kolpi. Čeprav vodostaj Kolpe ni bil najugodnejši, smo preživeli tri ure na smaragdno zeleni reki, kjer smo morali kar dodobra uporabiti skavtske veščine in si med seboj pomagati, da smo uspešno prebredli vse »silovite« brzice. Večerno sveto mašo v naravi je daroval trebanjski kaplan Sebastjan Likar. Dan smo zaključili s potjo preživetja, brez katere na taborih ne gre, in tudi tokrat nam je uspelo preživeti.
Po nedeljski maši smo se odpravili še na hrvaško stran na izvir Kolpe. Voda ima tam le sedem stopinj Celzija, zato pogumnežev, ki bi se osvežili, ni bilo. Ob koncu smo zadovoljni ugotovili, da je bil kraj taborjenja odličen, kjer smo vsakdanje skrbi pustili v vrvežu daleč proč, in kar je najpomembneje, da smo postali bolj povezani in bolj skavtski.
Posamezni deli katapulta morajo biti med seboj dobro povezani! (Avtor: Valerija Sket, Temnooka kresnička)
Na taboru se nas je zbralo trinajst skavtinj in skavtov ter naših boljših polovic, ki so spoznavali skavtsko življenje, popestrili pa so ga tudi trije nadobudni otroci. Župnijsko hišo nam je odstopil župnik iz Fare, za kar smo še posebej hvaležni.
Ob petkovi peki rib na ognju ob Kolpi smo se med seboj še bolj spoznali, v soboto pa se je začelo pravo skavtsko delo. Izdelali in preizkusili smo pravi katapult. Kako daleč je odneslo kamen, je sicer stvar subjektivne ocene, večina pa bi zagotovo pritrdila, da brez dvomov na Hrvaško, torej nekaj metrov in čez sredino reke Kolpe. Zadovoljni z uspešnim dopoldanskim projektom, smo popoldan preživeli na raftingu na Kolpi. Čeprav vodostaj Kolpe ni bil najugodnejši, smo preživeli tri ure na smaragdno zeleni reki, kjer smo morali kar dodobra uporabiti skavtske veščine in si med seboj pomagati, da smo uspešno prebredli vse »silovite« brzice. Večerno sveto mašo v naravi je daroval trebanjski kaplan Sebastjan Likar. Dan smo zaključili s potjo preživetja, brez katere na taborih ne gre, in tudi tokrat nam je uspelo preživeti.
Po nedeljski maši smo se odpravili še na hrvaško stran na izvir Kolpe. Voda ima tam le sedem stopinj Celzija, zato pogumnežev, ki bi se osvežili, ni bilo. Ob koncu smo zadovoljni ugotovili, da je bil kraj taborjenja odličen, kjer smo vsakdanje skrbi pustili v vrvežu daleč proč, in kar je najpomembneje, da smo postali bolj povezani in bolj skavtski.
+3
