Savudrija skozi fužinske oči ali ...
... vsakdo mora imeti prijatelja. Celjski in fužinski skavti smo bili skupaj na taboru v Savudriji.
»Vsakdo mora imeti prijatelja…« , poje ena krasna pesem in vsakokrat, ko jo pojem, se spomnim tudi na tisto lepo Minattijevo »Nekoga moraš imeti rad…«. Obojega je bilo veliko v zadnjih treh dneh in zelo pogosto so bile izrečene besede iz obeh pesmi. Prav s temi smo zaključili tudi večerno molitev v soboto zvečer. P. Primož je v imenu vseh nas, ki smo bili zbrani v krogu pozno zvečer pod zvezdnatim nebom prosil Njega, ki je bil tri dni z nami in med nami, naj ohrani v našem srcu vse te lepe besede, ki naj nas spremljajo tudi vse prihodnje dni na vseh naših poteh in pri vseh naših druženjih.
Ja, družili smo se Celjani in Fužinci. Celjani so imeli svoj tabor in Fužinci smo bili povabljeni. Pa je iz 48 ljudi, mladih in starih, varovancev iz Golovca in gostov, ratala ena taka lepa in velika skavtska družina.
Prvi večer so nas zabavali otroci, ta stari pa smo klepetali še pozno v noč.
Sobota je bila dan za igranje in praznovanje. Dopoldne smo se igrali v Ditinih delavnicah, vmes smo imeli eno lepo mašo v savudrijski cerkvi, zvečer pa smo praznovali. Praznoval je Iztok, ki je dobil okrog vratu frišno rutko in preživel vodenje po savudrijski goščavi in puščavi, pa še štiristransko navzkrižno oblivanje. Dokazal je tudi, da zna igrati na harmoniko in da zna zaigrati celo fužinsko »himno«. Odlično je obvladal tudi vse stresne situacije in zraven pokazal veliko smisla za humor. Ej, ta bo res en dober skavt! Seveda, saj si je izbral tudi krasno botro!
Praznovalo pa je tudi »dvanajst veličastnih«. Kot eno leto starejši in eno leto pametnejši so pokazali, da znajo izvrstno plesati, da jim ni tuje manekensko sprehajanje po pisti brez krokodilčkov v očeh, da obvladajo koreografijo, moderatorstvo in športne aktivnosti, da znajo biti kreatorji in da poznajo vse najnovejše modne smernice iz visoke pariške mode, da znajo celo hoditi in skakati s svojo in sosedovo nogo, da se razumejo tudi mokro žoganje in smejanje v najvišjih in najnižjih tonih.
Pa se nismo samo smejali, praznovali in zabavali. Okušali smo tudi Zinkino kulinariko, se umirili in zbrali ob jutranji in večerni molitvi in ugotovili, da je savudrijsko morje še vedno slano, da sonce močno žge in rdeče obarva razgaljena ramena in druge dele nežnih skavtskih telesc. Funkcioniral je tudi door to door in na plažo smo dobili ročno dostavljeno ohlajeno pijačo, lubenice in melone. Čisto zares, nič si nisem izmislila!
Morje. Ljubezen. Sprejemanje. Mir. Druženje. Prijateljstvo. Večer. Roštilj. Jutro. Skavti. Pesem. Molitev. Zvezde. Kitara. Narava. Tišina. Plaža. Sonce. Mir. … Kdo bi si zapomnil vseh 48 besed, ki so bile izrečene v lepoti trenutka in ki so opisale vse tisto, kar smo čutili in doživeli.
In zaključek? Prijateljski objem in pozdrav v slovo v savudrijskem poznem nedeljskem popoldnevu in maša s p. Markom v ljubljanskem zgodnjem večeru.
Maša s prijatelji. Res, lepo je imeti prijatelje.
Hvala prijatelji za vse, kar nam je bilo dano doživeti! 48x hvala!
Fužinski skavti
Ja, družili smo se Celjani in Fužinci. Celjani so imeli svoj tabor in Fužinci smo bili povabljeni. Pa je iz 48 ljudi, mladih in starih, varovancev iz Golovca in gostov, ratala ena taka lepa in velika skavtska družina.
Prvi večer so nas zabavali otroci, ta stari pa smo klepetali še pozno v noč.
Sobota je bila dan za igranje in praznovanje. Dopoldne smo se igrali v Ditinih delavnicah, vmes smo imeli eno lepo mašo v savudrijski cerkvi, zvečer pa smo praznovali. Praznoval je Iztok, ki je dobil okrog vratu frišno rutko in preživel vodenje po savudrijski goščavi in puščavi, pa še štiristransko navzkrižno oblivanje. Dokazal je tudi, da zna igrati na harmoniko in da zna zaigrati celo fužinsko »himno«. Odlično je obvladal tudi vse stresne situacije in zraven pokazal veliko smisla za humor. Ej, ta bo res en dober skavt! Seveda, saj si je izbral tudi krasno botro!
Praznovalo pa je tudi »dvanajst veličastnih«. Kot eno leto starejši in eno leto pametnejši so pokazali, da znajo izvrstno plesati, da jim ni tuje manekensko sprehajanje po pisti brez krokodilčkov v očeh, da obvladajo koreografijo, moderatorstvo in športne aktivnosti, da znajo biti kreatorji in da poznajo vse najnovejše modne smernice iz visoke pariške mode, da znajo celo hoditi in skakati s svojo in sosedovo nogo, da se razumejo tudi mokro žoganje in smejanje v najvišjih in najnižjih tonih.
Pa se nismo samo smejali, praznovali in zabavali. Okušali smo tudi Zinkino kulinariko, se umirili in zbrali ob jutranji in večerni molitvi in ugotovili, da je savudrijsko morje še vedno slano, da sonce močno žge in rdeče obarva razgaljena ramena in druge dele nežnih skavtskih telesc. Funkcioniral je tudi door to door in na plažo smo dobili ročno dostavljeno ohlajeno pijačo, lubenice in melone. Čisto zares, nič si nisem izmislila!
Morje. Ljubezen. Sprejemanje. Mir. Druženje. Prijateljstvo. Večer. Roštilj. Jutro. Skavti. Pesem. Molitev. Zvezde. Kitara. Narava. Tišina. Plaža. Sonce. Mir. … Kdo bi si zapomnil vseh 48 besed, ki so bile izrečene v lepoti trenutka in ki so opisale vse tisto, kar smo čutili in doživeli.
In zaključek? Prijateljski objem in pozdrav v slovo v savudrijskem poznem nedeljskem popoldnevu in maša s p. Markom v ljubljanskem zgodnjem večeru.
Maša s prijatelji. Res, lepo je imeti prijatelje.
Hvala prijatelji za vse, kar nam je bilo dano doživeti! 48x hvala!
Fužinski skavti
