»Pojdiva skupaj!«
je bil naslov letošnjega potovalnega tabora ptujske BOKSS, ki je trajal od četrka, 23. 8., pa do nedelje, 26. 8. 2007. V četrtek popoldne smo se člani naše bratovščine (Jože, Vlado, Jaka, Milan, Olga, Slavica in Brigita) polni navdušenja odpravili na velik izziv, potovalni tabor v gore.
tabor (Avtor: BOKSS Ptuj)
Pot od Ptuja do Ljubljane je bila zelo hitra. Naprej pa ... Gužva skozi prestolnico vse tja do Bleda pa še deževati je začelo. »Kaj storiti?« je bilo naše vprašanje. Zaradi zamude in dežja smo podvomili v naš »večerni« vzpon na Komno. Ura je bila sedem zvečer in končno je nehalo deževati. Odločitev je padla. »Na pot!« Molitev za začetek nam je dala moči in poguma in natovorjeni s težkimi nahrbtniki (teža 12 kg in več) smo se začeli vzpenjati. Nekje na polovici poti nas je dobila tema in prižgali smo svetilke. Bil je to poseben občutek, ki ga je večina od nas doživela prvič. Večina od nas še namreč v taki temi ni hodila po ozkih gorskih stezah. V poznih večernih urah smo končno prišli do koče. Po toplem čaju smo se seznanili z namenom in potekom naše poti. Razdelili smo se v pare, kar je pomenilo, da bomo hodili na naši poti skupaj z Gospodom in bratom/sestro, ki nam je bil dodeljen/a. Takrat se je zjasnilo tudi nočno nebo nad nami, mi pa smo v pričakovanju naslednjega dne tonili v spanec.
Zbudili smo se se v čudovito jutro. Megla je kot morje prekrivala dolino, nas pa so že objemali topli sončni žarki. Pot nas je ta dan vodila mimo koče na Bogatinu do Krnskega jezera. Med potjo smo molili hvalnice in naš duhovni asistent Milan nam je ponudil duhovno misel dneva: »Na poti nisem sam«. Kamnite zgradbe na naši poti so nas spomnile na hude čase Soške fronte. Ko pa so se naši pogledi ustavili na planikah, smo v srcu začutili neko posebno mehkobo. Pri koči pri Krnskih jezerih smo se okrepčali. Jezero se je lesketalo v soncu in rahlo valovalo v gorskem vetrcu.Takrat sem prvič začutila, da vzpon na Krn zame ne bo lahek. Noge so postajale vse težje, v zatilju sem čutila pritisk, na prsih težo. Zaostajala sem. To je bila moja prva kriza, v kateri sem prosila Boga, da mi pomaga in brate ter sestre skavte, da me počakajo. Ko smo prišli pod vrh Krna, je začelo rahlo deževati. Takrat pa se je moje počutje spremenilo na bolje. Lažje sem zadihala, noge so kar same začele hoditi. V zaveterju pod kočo smo našli prostor za mašo. Začelo se je jasniti in ob koncu maše smo že lahko občudovali sončni zahod in čudovite vrhove gora, dolino Soče in celo morje. Po topli enolončnici v zavetišču na Krnu smo odšli k počitku.
Ko smo se v soboto spustili s Krna, smo med potjo ob pogledih na številne kaverne in ostanke bodečih žic, granat, žebljev, ..., podoživljali čase pred devetdesetimi leti, ko je v moriji prve svetovne vojne na meji med Italijo in Avstroogrsko padlo veliko slovenskih fantov in mož. Moj pogled se je ustavil na kamnu, na katerem sem opazila vdolben križek. Pobrala sem ga in spravila v nahrbtnik. Pri znamenju na Peskih smo imeli mašo. Duhovna misel dneva pa je bila »Prijateljstvo«. Pot je postajala vedno bolj kraško obarvana. Krn je bil že daleč zadaj, pred nami pa je bila tam nekje za ovinkom Planina Razor. Vmes smo prišli do lovske koče, kjer smo odložili težke nahrbtnike in natankali svežo vodo, kajti žeja je bila nepopisna. Pa spet gor pa dol, samo naprej. Končno smo zagledali kočo tam daleč na Planini Razor. In glej, že smo bili tam. In celo svojo sobo smo dobili. Super! Noge pa žulje. Ojej! Pa vendar je bil to večer smeha, ki je od nas prijateljev odgnal vse skrbi.
Na Gospodov dan smo vstali, kar se je dalo zgodaj, in se povzpeli na Vogel, s katerega je bilo moč jasno videti vrhove gora z mogočnim Triglavom na čelu. Spustili smo se malo nižje in našli prečudovit kraj za mašo, ki smo jo pripravili po parih. Med mašo sem v sončnih žarkih občutila Božjo ljubezen, v objemih bratov in sester skavtov pa prijateljstvo. Bila je to tiha molitev. Jože nam je razdelil še spominke za rutice, br. Milan pa je blagoslovil kamen, ki sem ga pobrala na Krnu in bo lep spomin na naš potovalni tabor. Čez Šijo, kjer smo preizkusili naše plezalne sposobnosti, in Orlov rob smo se spustili do žičnice na Voglu ter se z gondolo spustili do Bohinja. V bližnjem gozdu je sledila še refleksija tabora.
Z našo bratovščino sem preživela štiri nepozabne dni in vsak izmed njih je bil izziv. Občudovala sem planinski raj, z Božjo pomočjo sprejemala različnost svojih bratov in sester ter začutila, da sem tudi sama sprejeta. Osebno sem zrasla in mislim, da tudi naša bratovščina.
tabor (Avtor: BOKSS Ptuj)
Zbudili smo se se v čudovito jutro. Megla je kot morje prekrivala dolino, nas pa so že objemali topli sončni žarki. Pot nas je ta dan vodila mimo koče na Bogatinu do Krnskega jezera. Med potjo smo molili hvalnice in naš duhovni asistent Milan nam je ponudil duhovno misel dneva: »Na poti nisem sam«. Kamnite zgradbe na naši poti so nas spomnile na hude čase Soške fronte. Ko pa so se naši pogledi ustavili na planikah, smo v srcu začutili neko posebno mehkobo. Pri koči pri Krnskih jezerih smo se okrepčali. Jezero se je lesketalo v soncu in rahlo valovalo v gorskem vetrcu.Takrat sem prvič začutila, da vzpon na Krn zame ne bo lahek. Noge so postajale vse težje, v zatilju sem čutila pritisk, na prsih težo. Zaostajala sem. To je bila moja prva kriza, v kateri sem prosila Boga, da mi pomaga in brate ter sestre skavte, da me počakajo. Ko smo prišli pod vrh Krna, je začelo rahlo deževati. Takrat pa se je moje počutje spremenilo na bolje. Lažje sem zadihala, noge so kar same začele hoditi. V zaveterju pod kočo smo našli prostor za mašo. Začelo se je jasniti in ob koncu maše smo že lahko občudovali sončni zahod in čudovite vrhove gora, dolino Soče in celo morje. Po topli enolončnici v zavetišču na Krnu smo odšli k počitku.
Ko smo se v soboto spustili s Krna, smo med potjo ob pogledih na številne kaverne in ostanke bodečih žic, granat, žebljev, ..., podoživljali čase pred devetdesetimi leti, ko je v moriji prve svetovne vojne na meji med Italijo in Avstroogrsko padlo veliko slovenskih fantov in mož. Moj pogled se je ustavil na kamnu, na katerem sem opazila vdolben križek. Pobrala sem ga in spravila v nahrbtnik. Pri znamenju na Peskih smo imeli mašo. Duhovna misel dneva pa je bila »Prijateljstvo«. Pot je postajala vedno bolj kraško obarvana. Krn je bil že daleč zadaj, pred nami pa je bila tam nekje za ovinkom Planina Razor. Vmes smo prišli do lovske koče, kjer smo odložili težke nahrbtnike in natankali svežo vodo, kajti žeja je bila nepopisna. Pa spet gor pa dol, samo naprej. Končno smo zagledali kočo tam daleč na Planini Razor. In glej, že smo bili tam. In celo svojo sobo smo dobili. Super! Noge pa žulje. Ojej! Pa vendar je bil to večer smeha, ki je od nas prijateljev odgnal vse skrbi.
Na Gospodov dan smo vstali, kar se je dalo zgodaj, in se povzpeli na Vogel, s katerega je bilo moč jasno videti vrhove gora z mogočnim Triglavom na čelu. Spustili smo se malo nižje in našli prečudovit kraj za mašo, ki smo jo pripravili po parih. Med mašo sem v sončnih žarkih občutila Božjo ljubezen, v objemih bratov in sester skavtov pa prijateljstvo. Bila je to tiha molitev. Jože nam je razdelil še spominke za rutice, br. Milan pa je blagoslovil kamen, ki sem ga pobrala na Krnu in bo lep spomin na naš potovalni tabor. Čez Šijo, kjer smo preizkusili naše plezalne sposobnosti, in Orlov rob smo se spustili do žičnice na Voglu ter se z gondolo spustili do Bohinja. V bližnjem gozdu je sledila še refleksija tabora.
Z našo bratovščino sem preživela štiri nepozabne dni in vsak izmed njih je bil izziv. Občudovala sem planinski raj, z Božjo pomočjo sprejemala različnost svojih bratov in sester ter začutila, da sem tudi sama sprejeta. Osebno sem zrasla in mislim, da tudi naša bratovščina.
+8
