Ne pozabi na veselje - celjski odrasli skavti po Slomškovi poti
Večkrat smo že slišali o Slomškovi romarski poti, ki vodi od Bizeljskega preko Olimja, Kalobja, Ponikve vse do Nove cerkve. Letos smo celjski odrasli skavti na potovalnem taboru prehodili drugo etapo te poti. To pa še ni vse. Celje je bogatejše za novo bratovščino in pet skavtov, ki so med potjo z obljubami izrekli svojo pripadnost veliki skavtski družini.
Res nismo pozabili na veselje... (Avtor: )
Večkrat smo kot posamezniki že slišali o Slomškovi romarski poti, ki vodi od Bizeljskega preko Olimja, Kalobja, Ponikve vse do Nove cerkve. Pozimi pa smo na enem izmed srečanj bratovščine Celjskih zverinic gostili dva predstavnika Društva prijateljev Slomškove poti, ki sta nam to pot natančneje predstavila in vzbudila zanimanje zanjo. Tako se je porodila ideja, da letošnji poletni tabor izvedemo kot potovalni tabor po tej poti. Ko se je za to zamisel navdušila še nastajajoča bratovščina, ki se zbira pri Sv. Danijelu v Celju (Celje 2), je bila sprejeta odločitev, da se bomo skupaj podali na to pot ter da bodo člani nove bratovščine med potjo z obljubami izrekli svojo pripadnost veliki skavtski družini.
Ker še nikoli nismo bili na potovalnem taboru, smo si izbrali le eno etapo te poti in sicer drugo, ki vodi od Olimja do Kalobja, z geslom »Ne pozabi na veselje«. Med cilje našega potovalnega načrta smo zapisali:
· člani obeh bratovščin bomo prehodili del Slomškove poti;
· premagovali napore na poti, spoznavali svoje meje in skušali ohraniti vedrino (veselje);
· se družili in utrjevali medsebojno prijateljstvo;
· spoznavali osebnost blaženega škofa Slomška in ugotavljali aktualnost njegovih misli za današnji čas;
· se naučili nekaj Slomškovih pesmi;
· sprejeli brate in sestre sosednje bratovščine v veliko skavtsko družino.
Našo pot smo začeli sredi vročega petkovega popoldneva na železniški postaji v Celju. Vsaj dela poti se je udeležilo kar 20 skavtinj in skavtov obeh bratovščin, 5 otrok in dva duhovna asistenta: br.Primož Kovač in g.David Kraner. Z vlakom smo se odpeljali do Podčetrtka, od tam pa šli peš do Olimja. Tu smo se utaborili za prvo noč. Prijazni bratje minoriti so nam razkazali olimsko lekarno in cerkev, v kateri je blaženi škof Anton Martin Slomšek pel svojo novo mašo. Udeležili smo se tudi njihove večerne maše. Otroci se niso mogli upreti skušnjavam bližnje čokoladnice (tovarna čokolade). Tu smo pod zvezdnatim nebom začeli navezovati prijateljstvo med člani obeh bratovščin, se učili Slomškove pesmi in postavili duhovne temelje našega potovanja. Najpogumnejši so pod zvezdnatim nebom tudi prespali, drugi pa so našli streho pod kozolcem oz. v hiši.
V sobotnem jutru smo se po duhovni in materialni okrepitvi (beri jutranji meditaciji in zajtrku) odpravili na pot. Ta nas je najprej pripeljala do koče pri čarovnici, kjer je upokojeni učitelj Jože Brilej iz različnih odpadkov zgradil pravi pravljični svet za otroke (ta prave in tiste po srcu). Tudi mi smo za slabo uro stopili v svet pravljic Kekca, čarovnic, Martina Krpana, Sneguljčice in 7 palčkov… , pa tudi zgodovine in ljudskih običajev iz teh krajev. Potem pa smo začeli »gristi kolena« po pobočju Rudnice. Sledili smo značilnim znakom Slomškove poti v obliki odprte knjige rumene barve. Žal so ta znamenja marsikje močno poškodovana, obledela, zaraščena, tako da je poti ponekod kar težko slediti. Na vrhu Rudnice smo bili že prepričani, da smo zašli, ker nismo našli pravega žiga kontrolne točke, temveč samo žig planinske zveze. Potem so orientacijsko najsposobnejše glave po študiju karte, vodnika in ogleda okolice le našle pravo pot, ki nas je vodila po gozdu dalje do naslednje kontrolne točke, ki je bila na turistični kmetiji Loknar v Loki pri Žusmu. Med potjo smo bili nagrajeni s čudovitimi razgledi po okoliških dolinah in hribih s cerkvicami.
Vročina pa je neusmiljeno naraščala in zelo smo bili hvaležni, da je večina poti potekala pod drevesnimi krošnjami. V njihovi senci smo si privoščili počitek, ki ni služil samo kosilu iz nahrbtnikov, temveč tudi pripravi na skavtske obljube. Že med potjo so namreč novinci v parih z izkušenejšimi skavti predelovali posamezne skavtske zakone in svoj odnos do obljube, med počitkom pa smo v skupini ugotovitve teh razmišljanj podelili. Kljub vročini smo nadaljevali po poti, ki se je zdaj dvigala, zdaj spuščala, iz gozdnega kolovoza prešla v lepo makadamsko cesto, še večkrat pa v zaraščeno goščavo, kjer smo lahko pot le ugibali, pa se je večkrat izkazalo, da vodi prav tam skozi. V poznem popoldnevu smo se znašli na vznožju Žusma. Na njem sta dve cerkvi: Sv Jakoba in Sv.Valentina in z domačim župnikom smo bili dogovorjeni za ogled. Vzpon na Žusem pa je bil za nekatere med nami pravi »križev pot«: pot je bila zelo strma, čeprav lepa, mi močno utrujeni, nekateri že dehidrirani, kopali smo se v lastnem znoju, zunanja temperatura pa okrog 33 stopinj C. Pa vendar smo vsi uspeli premagati tudi ta napor, ki je bil poplačan s čudovitim razgledom in lepoto obeh cerkva.
Sledil je le še spust v vas Dobrina, kjer smo bili dogovorjeni z družino Reckovih za prenočišče in toplo večerjo. Pri postrežbi nas je presenetilo tudi nekaj šentjurskih odraslih skavtov, ki so priskočili na pomoč gostoljubnemu gospodarju in gospodinji. Kako tekne domač kruh in topla juha po naporni 10 urni hoji!… Na travniku za gasilskim domom pa je potekal tudi vrhunec potovalnega tabora: maša z obljubami 5 članov nove bratovščine. Pri tem slovesnem dogodku se nam je pridružilo tudi nekaj skavtskih prijateljev obeh bratovščin iz Celja in deseterica domačinov. »Pri svoji časti obljubljam…« je pogumno zazvenelo iz grl vseh petih novincev in tako je mesto Celje, pa tudi slovensko odraslo skavtstvo, postalo bogatejše za pet odraslih skavtov. S tem pa doživetij tega dneva še ni bilo konec, saj so nam domačini pripravili še kmečke igre, ki bi trajale dolgo v noč, če ne bi začelo deževati. Nekaj naših popotnikov so obveznosti klicale domov, ostali pa smo se zarili v seno ali pa pod streho gasilskega doma dočakali nedeljsko jutro.
Gostitelja sta nam za zajtrk pripravila toplo, to jutro pomolzeno mleko, kavo, čaj in domač kruh. Le kdo bi se lahko odpovedal tem dobrotam? Po molitvi smo se poslovili od gostiteljev in se podali na pot. Jutro je bilo oblačno in soparno in čeprav smo hodili po cesti, ki se je blago dvigala in spuščala, nam je hitro poslalo vroče. Tako smo prišli do naslednje kontrolne točke na turistični kmetiji Žurej - Ječovo. Od tod nas je pot spet vodila navkreber pod hribom s cerkvico sv.Helene do vznožja Slivnice. Tu smo posedli v senco in poslušali zgodbo iz knjige Razpoke v času, ki govori o življenju ljudi teh krajev. Seveda nismo pozabili na škofa Slomška, kateremu je posvečena pot, po kateri smo hodili. Vsak od nas je dobil eno izmed njegovih »drobtinic« in skupaj smo preverjali, ali in kako so njegove misli še aktualne za današnji čas.
Zadnji vzpon, med katerim smo si ogledali še staro zidanico, nas je pripeljal do cerkve Sv Janeza na Slivnici. V bližini je dom staršev naše skavtinje Božene, kjer so nam pripravili odličen golaž. Njen oče vrtnar ima pod hišo čudovit arboretum, katerega nam je z veseljem razkazal. Naše popotovanje smo sklenili v cerkvi Sv.Janeza s sveto mašo, katero je daroval brat Primož. V njej smo se zahvalili Gospodu, ker nas je med potjo povezal v družino, kjer smo vsi čutili med seboj edinost in Njegov blagoslov, za lepote narave, za premagane napore in preizkušnje, za nove skavte, za gostoljubne domačine, za naše otroke, za…. Ugotovili smo, da smo na poti uspeli uresničiti naše geslo »ne pozabi na veselje«, saj smo vse težave in napore premagovali v duhu osmega skavtskega zakona.
Do poročanja z naslednje etape Slomškove poti vam vsem želimo srečno pot!
Res nismo pozabili na veselje... (Avtor: )
Ker še nikoli nismo bili na potovalnem taboru, smo si izbrali le eno etapo te poti in sicer drugo, ki vodi od Olimja do Kalobja, z geslom »Ne pozabi na veselje«. Med cilje našega potovalnega načrta smo zapisali:
· člani obeh bratovščin bomo prehodili del Slomškove poti;
· premagovali napore na poti, spoznavali svoje meje in skušali ohraniti vedrino (veselje);
· se družili in utrjevali medsebojno prijateljstvo;
· spoznavali osebnost blaženega škofa Slomška in ugotavljali aktualnost njegovih misli za današnji čas;
· se naučili nekaj Slomškovih pesmi;
· sprejeli brate in sestre sosednje bratovščine v veliko skavtsko družino.
Našo pot smo začeli sredi vročega petkovega popoldneva na železniški postaji v Celju. Vsaj dela poti se je udeležilo kar 20 skavtinj in skavtov obeh bratovščin, 5 otrok in dva duhovna asistenta: br.Primož Kovač in g.David Kraner. Z vlakom smo se odpeljali do Podčetrtka, od tam pa šli peš do Olimja. Tu smo se utaborili za prvo noč. Prijazni bratje minoriti so nam razkazali olimsko lekarno in cerkev, v kateri je blaženi škof Anton Martin Slomšek pel svojo novo mašo. Udeležili smo se tudi njihove večerne maše. Otroci se niso mogli upreti skušnjavam bližnje čokoladnice (tovarna čokolade). Tu smo pod zvezdnatim nebom začeli navezovati prijateljstvo med člani obeh bratovščin, se učili Slomškove pesmi in postavili duhovne temelje našega potovanja. Najpogumnejši so pod zvezdnatim nebom tudi prespali, drugi pa so našli streho pod kozolcem oz. v hiši.
V sobotnem jutru smo se po duhovni in materialni okrepitvi (beri jutranji meditaciji in zajtrku) odpravili na pot. Ta nas je najprej pripeljala do koče pri čarovnici, kjer je upokojeni učitelj Jože Brilej iz različnih odpadkov zgradil pravi pravljični svet za otroke (ta prave in tiste po srcu). Tudi mi smo za slabo uro stopili v svet pravljic Kekca, čarovnic, Martina Krpana, Sneguljčice in 7 palčkov… , pa tudi zgodovine in ljudskih običajev iz teh krajev. Potem pa smo začeli »gristi kolena« po pobočju Rudnice. Sledili smo značilnim znakom Slomškove poti v obliki odprte knjige rumene barve. Žal so ta znamenja marsikje močno poškodovana, obledela, zaraščena, tako da je poti ponekod kar težko slediti. Na vrhu Rudnice smo bili že prepričani, da smo zašli, ker nismo našli pravega žiga kontrolne točke, temveč samo žig planinske zveze. Potem so orientacijsko najsposobnejše glave po študiju karte, vodnika in ogleda okolice le našle pravo pot, ki nas je vodila po gozdu dalje do naslednje kontrolne točke, ki je bila na turistični kmetiji Loknar v Loki pri Žusmu. Med potjo smo bili nagrajeni s čudovitimi razgledi po okoliških dolinah in hribih s cerkvicami.
Vročina pa je neusmiljeno naraščala in zelo smo bili hvaležni, da je večina poti potekala pod drevesnimi krošnjami. V njihovi senci smo si privoščili počitek, ki ni služil samo kosilu iz nahrbtnikov, temveč tudi pripravi na skavtske obljube. Že med potjo so namreč novinci v parih z izkušenejšimi skavti predelovali posamezne skavtske zakone in svoj odnos do obljube, med počitkom pa smo v skupini ugotovitve teh razmišljanj podelili. Kljub vročini smo nadaljevali po poti, ki se je zdaj dvigala, zdaj spuščala, iz gozdnega kolovoza prešla v lepo makadamsko cesto, še večkrat pa v zaraščeno goščavo, kjer smo lahko pot le ugibali, pa se je večkrat izkazalo, da vodi prav tam skozi. V poznem popoldnevu smo se znašli na vznožju Žusma. Na njem sta dve cerkvi: Sv Jakoba in Sv.Valentina in z domačim župnikom smo bili dogovorjeni za ogled. Vzpon na Žusem pa je bil za nekatere med nami pravi »križev pot«: pot je bila zelo strma, čeprav lepa, mi močno utrujeni, nekateri že dehidrirani, kopali smo se v lastnem znoju, zunanja temperatura pa okrog 33 stopinj C. Pa vendar smo vsi uspeli premagati tudi ta napor, ki je bil poplačan s čudovitim razgledom in lepoto obeh cerkva.
Sledil je le še spust v vas Dobrina, kjer smo bili dogovorjeni z družino Reckovih za prenočišče in toplo večerjo. Pri postrežbi nas je presenetilo tudi nekaj šentjurskih odraslih skavtov, ki so priskočili na pomoč gostoljubnemu gospodarju in gospodinji. Kako tekne domač kruh in topla juha po naporni 10 urni hoji!… Na travniku za gasilskim domom pa je potekal tudi vrhunec potovalnega tabora: maša z obljubami 5 članov nove bratovščine. Pri tem slovesnem dogodku se nam je pridružilo tudi nekaj skavtskih prijateljev obeh bratovščin iz Celja in deseterica domačinov. »Pri svoji časti obljubljam…« je pogumno zazvenelo iz grl vseh petih novincev in tako je mesto Celje, pa tudi slovensko odraslo skavtstvo, postalo bogatejše za pet odraslih skavtov. S tem pa doživetij tega dneva še ni bilo konec, saj so nam domačini pripravili še kmečke igre, ki bi trajale dolgo v noč, če ne bi začelo deževati. Nekaj naših popotnikov so obveznosti klicale domov, ostali pa smo se zarili v seno ali pa pod streho gasilskega doma dočakali nedeljsko jutro.
Gostitelja sta nam za zajtrk pripravila toplo, to jutro pomolzeno mleko, kavo, čaj in domač kruh. Le kdo bi se lahko odpovedal tem dobrotam? Po molitvi smo se poslovili od gostiteljev in se podali na pot. Jutro je bilo oblačno in soparno in čeprav smo hodili po cesti, ki se je blago dvigala in spuščala, nam je hitro poslalo vroče. Tako smo prišli do naslednje kontrolne točke na turistični kmetiji Žurej - Ječovo. Od tod nas je pot spet vodila navkreber pod hribom s cerkvico sv.Helene do vznožja Slivnice. Tu smo posedli v senco in poslušali zgodbo iz knjige Razpoke v času, ki govori o življenju ljudi teh krajev. Seveda nismo pozabili na škofa Slomška, kateremu je posvečena pot, po kateri smo hodili. Vsak od nas je dobil eno izmed njegovih »drobtinic« in skupaj smo preverjali, ali in kako so njegove misli še aktualne za današnji čas.
Zadnji vzpon, med katerim smo si ogledali še staro zidanico, nas je pripeljal do cerkve Sv Janeza na Slivnici. V bližini je dom staršev naše skavtinje Božene, kjer so nam pripravili odličen golaž. Njen oče vrtnar ima pod hišo čudovit arboretum, katerega nam je z veseljem razkazal. Naše popotovanje smo sklenili v cerkvi Sv.Janeza s sveto mašo, katero je daroval brat Primož. V njej smo se zahvalili Gospodu, ker nas je med potjo povezal v družino, kjer smo vsi čutili med seboj edinost in Njegov blagoslov, za lepote narave, za premagane napore in preizkušnje, za nove skavte, za gostoljubne domačine, za naše otroke, za…. Ugotovili smo, da smo na poti uspeli uresničiti naše geslo »ne pozabi na veselje«, saj smo vse težave in napore premagovali v duhu osmega skavtskega zakona.
Do poročanja z naslednje etape Slomškove poti vam vsem želimo srečno pot!
