Naj bo varen tvoj korak ...
...in naj bo blagoslovljena vsaka tvoja stopinja. Naj te pobožajo kapljice dežja in naj te ohladi veter, ko ti bo vroče. Naj ti vsako jutro sonce pomežikne v pozdrav in zvečer naj ti zvezde zapojejo uspavanko. Naj te na tvojih poteh spremljajo prijatelji in čuva njegova navzočnost!
zbiranje v Posini (Avtor: Miro, BOKSS Fužine)
Tako pravi stara irska molitev. In prav s to molitvijo smo v cerkvi sv. Marjete v Posini začeli naš skavtski potovalni tabor od 4.9. do 7.9.
55 odraslih skavtov se je podalo na dolgo pot. Bili smo zanimiva druščina: od 16 do 82 let. Ja prav ste prebrali: Angiola iz Viterbe, naša "ragazza di 82" je pridno hodila z nami in nam dvigala moralo.
Začeli smo v četrtek popoldne v vasici Posino in se v petkovem jutru podali skozi 52 tunelov gore Monte Pasubio. Zgradili so jih v 4 mesecih leta 1915 italijanski vojaki, da bi skoznje na hrbtih vzdržljivih mul prenesli vso potrebno artilerijo in vse ostalo za "veliko vojno" med 1915 in 1918.
Najkrajši tunel ima 8 m, najdaljši 1100 m. Minirali in vrtali so v živi kamen in se prebijali skozi 12-15 m visok sneg, da bi prišli pred topovske cevi Avstrijcev na drugi strani.
Prespali smo v koči V.Papa na 1928 m in se drugi dan povzpeli na vrh, na 2232 m. In Angiola je bila z nami. Z nami je bil tudi Beppi, vojaški zgodovinar in gorski vodnik, izreden poznavalec zgodovine in hribov. Šli smo čez prve bojne linije, čez "sveto zemljo", prepojeno s krvjo do Dente Italiano in Dente Austriaco, kjer je 1 leto trajala "vojna z minami".
Na drugi strani nas je počakala zelena pokrajina, trate polne planik, encijana in zvončnic in dva prijazna vodnika: gozdar in geolog, ki sta nam z veliko ljubeznijo pripovedovala o flori in favni, o gorah in ljudeh.
Koča na drugi strani nas je pozdravila z napisom: "Če slišiš pesem, se ne boj. Ljudje, ki pojejo, so dobri ljudje". V gorski cerkvici, posvečeni Mariji, Kraljici miru, smo imeli mašo, večer pa je bil poln pesmi: domačih in tujih, v dialektu in v knjižnem jeziku.
V nedeljskem zgodnjem jutru smo se podali v dolino skozi zeleno pokrajino, popolnoma drugačno od kamnite gore, ki se počasi obrašča. Odprla se je sezona lova, zato smo srečevali lovce, pa tudi gamse in kozoroge, ki so jih streli opominjali, da se morajo skriti tja pod vrhove. Na poti v dolino nas je pobožalo tudi nekaj kapljic dežja. Imeli smo torej vse: dež, sonce, veter in meglo, kamenje in travo, rože in živali - predvsem pa drug drugega!
V Pasubio smo prišli na "praznik njokov", dobili vsak svojo porcijo, pozdrav s strani župana, turistične zveze in župnika. Še zadnji krog, nekaj besed v slovo, solzic in objemov...in šli smo vsak na svojo stran. Delček srca smo pustili tam, dobili veliko novih prijateljev, napolnili dušo z lepimi spomini in si obljubili, da se spet kmalu srečamo.
zbiranje v Posini (Avtor: Miro, BOKSS Fužine)
55 odraslih skavtov se je podalo na dolgo pot. Bili smo zanimiva druščina: od 16 do 82 let. Ja prav ste prebrali: Angiola iz Viterbe, naša "ragazza di 82" je pridno hodila z nami in nam dvigala moralo.
Začeli smo v četrtek popoldne v vasici Posino in se v petkovem jutru podali skozi 52 tunelov gore Monte Pasubio. Zgradili so jih v 4 mesecih leta 1915 italijanski vojaki, da bi skoznje na hrbtih vzdržljivih mul prenesli vso potrebno artilerijo in vse ostalo za "veliko vojno" med 1915 in 1918.
Najkrajši tunel ima 8 m, najdaljši 1100 m. Minirali in vrtali so v živi kamen in se prebijali skozi 12-15 m visok sneg, da bi prišli pred topovske cevi Avstrijcev na drugi strani.
Prespali smo v koči V.Papa na 1928 m in se drugi dan povzpeli na vrh, na 2232 m. In Angiola je bila z nami. Z nami je bil tudi Beppi, vojaški zgodovinar in gorski vodnik, izreden poznavalec zgodovine in hribov. Šli smo čez prve bojne linije, čez "sveto zemljo", prepojeno s krvjo do Dente Italiano in Dente Austriaco, kjer je 1 leto trajala "vojna z minami".
Na drugi strani nas je počakala zelena pokrajina, trate polne planik, encijana in zvončnic in dva prijazna vodnika: gozdar in geolog, ki sta nam z veliko ljubeznijo pripovedovala o flori in favni, o gorah in ljudeh.
Koča na drugi strani nas je pozdravila z napisom: "Če slišiš pesem, se ne boj. Ljudje, ki pojejo, so dobri ljudje". V gorski cerkvici, posvečeni Mariji, Kraljici miru, smo imeli mašo, večer pa je bil poln pesmi: domačih in tujih, v dialektu in v knjižnem jeziku.
V nedeljskem zgodnjem jutru smo se podali v dolino skozi zeleno pokrajino, popolnoma drugačno od kamnite gore, ki se počasi obrašča. Odprla se je sezona lova, zato smo srečevali lovce, pa tudi gamse in kozoroge, ki so jih streli opominjali, da se morajo skriti tja pod vrhove. Na poti v dolino nas je pobožalo tudi nekaj kapljic dežja. Imeli smo torej vse: dež, sonce, veter in meglo, kamenje in travo, rože in živali - predvsem pa drug drugega!
V Pasubio smo prišli na "praznik njokov", dobili vsak svojo porcijo, pozdrav s strani župana, turistične zveze in župnika. Še zadnji krog, nekaj besed v slovo, solzic in objemov...in šli smo vsak na svojo stran. Delček srca smo pustili tam, dobili veliko novih prijateljev, napolnili dušo z lepimi spomini in si obljubili, da se spet kmalu srečamo.
+22
